Janez se je aprila vrnil iz služenja vojaškega roka JLA. Ko se je malo spočil, so ga že vpoklicali v teritorialno obrambo Slovenije.
Po njegovem pripovedovanju sem zapisal dve resnični zgodbi.
Gorivo
V času osamosvojtvene vojne sem dobil nalogo,da peljem enoti teritorialne obrambe hrano. Začelo mi je primanjkovati goriva zato sem se s kombijem zapeljal na bencinsko črpalko v Slovenj Gradcu. Na črpalki so ljudje godrnjali, ker jim bencinski uslužbenec ni želel natočiti goriva. Zmajeval je z glavo in tarnal: »Ne bom več točil bencina. JLA se pelje s tanki nad nas, da nas zmelje. Zaprl bom črpalko in šel domov.« Prekipelo mi je. Šel sem v avto po brzostrelko in vstopil v črpalko. »Fantje se borijo za nas in so lačni, takoj natoči gorivo, če ne bom streljal.« Črpalkar se je ustrašil in se začel tresti ter dejal: »Takoj bom natočil gorivo.« »Natoči gorivo tudi drugim strankam,ki čakajo,« sem rekel. Tako se je tudi zgodilo. Ko sem imel poln rezervoar goriva sem odpeljal hrano enoti TO v bližini Dravograda.
Helikopter – rdeči križ
Koroški radio Slovenj Gradec je objavil informacijo, da bo na dravograjskem mostu pristal helikopter JLA z oznako Rečega križa, da bodo z njim odpeljali ranjence v bolnico. To je bil tudi poziv enotam slovenske TO, da naj ne strelja! Opazovali smo pristanek vojaškega helikopterja,ki pa ni vozil sanitetne opreme, temveč je odložil orožje in municijo. Ko je naš prijatelj junak TO videl, kaj se dogaja je zgrabil avtomatsko strojnico in jo želel usmeriti proti helikopterju in kričal : »Vse vas bom pobil, barabe vojaške.« Trije smo skočili k njemu in mu komajda odvzeli orožje in preprečili njegovo namero. Zelo smo se namučili,da smo ga umirili, saj je bil hrust in pol.
Dušan Čegovnik
