Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Materialistična filozofija seveda pojmuje napredek materialistično. Namen napredka naj bi bilo zadovoljevanje telesnih potreb in telesnih čutil, in »napredek« je zato tisto, kar služi temu namenu, temu pa služijo »proizvajalne sile«, tovarne, industrija, kmetijska proizvodnja… . Razvoj teh sredstev omogoča napredek tehnike, njen razvoj pa (predvsem) napredek empiričnih znanosti. Zato je v tej novoveški civilizaciji postala ta materialistična znanost nekakšna nova religija.
Materializem moderne dobe: ali ni takšna civilizacija enostranska, njeni cilji in vrednote – ali ni morda to precej zgrešeno? Prišli smo tako daleč, da celo srečo merimo po BDP na prebivalca! Vendar, večina njenih pripadnikov ima takšno civilizacijo za nekaj samoumevnega, še več, za edino in najvišjo možno obliko civilizacije, večina se npr. niti ne zaveda, da ni samoumevna: za ta razvoj znanosti in tehnike, ki sta njena alfa in omega, je bilo potrebnih več stoletij velikih naporov. Večina se tudi ne zaveda izgub zaradi tega razvoja, ki so doletele človeka zaradi znanj moderne. Jung je že v prejšnjem stoletju zapisal, da je človek pridobil na račun ogromnih izgub.
Res je, človek je zaradi tega razvoja izgubil vse duhovne vrednote, in moramo se vprašati, če ni s tem izgubil glavni namen svoje civilizacije, kar pa ne more biti v zadovoljevanju telesnih potreb, v večanju udobnosti itd.. Najvišji cilj civilizacije naj bi bil razvoj človekove osebnosti, in ta se dogaja na področju duhovnega. Če pa je moderna doba izgubila vse duhovne vrednote, pomeni, da je ta kultura zgrešila glavni namen svojega obstoja.
Glavni vzrok za to vidim v silnicah, ki jih generira ta racionalistična in industrijska civilizacija, in ki močno delujejo na VSE njene pripadnike. Jasno je, da takšne silnice vlečejo v smer materializma. Materialistična znanost in potrošništvo. In takšne so tudi naše predstave o »napredku«: napredek znanosti in tehnike in gospodarska rast. Ta napredek pa ne more iti v neskončnost, takšen mit je pravzaprav porušen, razlogi so znani: zastoj v razvoju znanosti in tehnike (tisto, kar se danes edino še hitro razvija, je UI), omejenost virov in kriza okolja. Za zadnje je najbolj odgovorna moderna tehnika: vire je marsikje že močno izčrpala in okolje je močno onesnažila. In kar se tiče njene uporabe v prizadevanju za gospodarsko uspešnost: Evropa (in še ZDA), kjer je bila ta izumljena in razvita, je bila dolgo v veliki prednosti pred vsem ostalim svetom. Danes te prednosti ni več, ker so tehniko dobile (uvozile) tudi druge (močne) države, npr. Kitajska, in začele so konkurirati, s tehniko, ki so jo še izpopolnile. Mit napredka je dokončno porušen, vanj ne verjamemo več, vendar pa se tudi ne moremo sprijazniti z mislijo na neko permanentno propadanje. Zato raje govorimo o krizi, se pravi o nekem prehodnem stanju, iz katerega se bomo izvlekli in potem bo spet »bolje«. Sedanje stanje v Evropi (nemiri, protesti, vandalizem) vidim kot odraz te krize, ki je del propadanja, torej nepovratnega (ireverzibilnega) procesa.
A ta kriza ni le odraz propadanja, je tudi posledica enostranskega razvoja in izgub zaradi tega razvoja. Posledica so med drugim velike neenakosti v zahodnih družbah, ki so sicer bogate, a je bogastvo silno neenakomerno razporejeno: nekje ogromen nakopičen kapital, v lasti peščice, drugje razširjena velika revščina.
Tudi znamenje poslednjih časov moderne dobe, ki ne bo mogla več po tej poti naprej. Njen najvišji dosežek (tehnika) ne bo rešila vseh naših problemov, nasprotno, danes smo soočeni tudi s problemi, ki jih povzroča. Izhod vidim v novi obliki civilizacije, kjer »napredek« ne bo več (zgolj) materialni, ampak (tudi, predvsem) duhovni, in takšen je zame edini resnični napredek. Iskanje zadovoljitve v smeri materializma je napačna pot: ker človeka kot duha nič zemeljskega ne more dokončno potešiti – to je gašenje ognja z bencinom. Bolj kot neke želje skušamo zadovoljiti, pogostejše in večje se pojavljajo! Ker je človek v svojih hrepenenjih naravnan na neskončnost. A takšna je (tudi pod vplivom Grkov) modrost Zahoda: postavlja razumsko spoznanje in materialno, snovno, na prvo mesto. Modrost Vzhoda se je razvijala v nasprotni smeri: v smeri notranjega in duhovnega. Indija se že tisočletja jasno zaveda človekove presežne narave, zato se je tam izoblikoval nek povsem drug tip civilizacije, ki je nam težko razumljiv ali celo zaostal in nazadnjaški. Ker se v tej kulturi na »napredek« gleda povsem drugače kot pri nas, in sicer v tem smislu: koliko se je duša prečistila in se s tem približala Bogu.
Res pa je, da je tudi Indija v zadnjih desetletjih prevzela zahodno znanje in tehniko in s tem v precejšnji meri odpravila strahotno bedo – tudi posledico njenega razvoja v smeri »notranjega« in zanemarjanja materialnih vrednot. Zahod pa je v svojem razvoju zašel v drugo skrajnost: ob vseh udobnostih danes trpi strahotno duhovno revščino. In v tem zato vidim prvo nalogo za »novo (po-moderno) dobo«: ponotranjenje in vračanje duhovnih vrednot, kjer pa se bomo marsikaj lahko naučili tudi od modrosti Vzhoda.
