Ko po pusti blodil je deželi
nek novinar, se večer je spustil,
»Jojme, kam naj dam se,« je izustil,
»kam nocoj bi me pod streho vzeli?«
Kar se han prikaže mu v daljavi,
gazda hana ga povabi k sebi,
zadosti njegovi v vsem potrebi,
odgovarja mu, takole pravi:
»V našem Levem selu so težave,
konj nam šarec skoraj je poginil,
nekaj časa je še zdravje hlinil,
zdaj se že pomešal je med krave.
Poležava le še, prežvekuje,
ni da dalje bi o njem govoril,
več ne bo nihče ga otovoril,
le po milosti ta konj še tu je.
V našem Levem selu je praznina,
ki jo tokrat ženska zapolnjuje,
Ajša Fajonić se imenuje,
je umirjena, da je milina.
Je umirjena in je preudarna,
Ajša, Fajonića hči edina,
bolje je, kot če imel bi sina,
z njo je situacija bolj varna.
Diplomatske ima Ajša zveze,
Levo selo z njo bo zacvetelo,
tudi če se je drugače zdelo,
iz globoke krize z njo prileze.«
Gazda hana jo izjemno hvali,
pred novinarjem in ko večer je,
vprašaš se, mar ta res sebi verje,
da ni hude katastrofe v štali.
Kaj verjel bi vendar gazda hana,
a kot vsi njegovi se pretvarja,
da iz hleva ven ne zaudarja
gnila krma, beri lažna hrana.
