Piše: Frančiška Buttolo
Pred približno petimi leti sem po radiu poslušala neko visoko uradnico iz EU, ki je opozarjala slovenske kustose, naj v muzejih postavljajo na najpomembnejša razstavna mesta predvsem artefakte iz zapostavljenih kultur, zlasti afriških. Prav tako je opozorila na besedo zamorec v Prešernovi Lepi Vidi, ki jo je potrebno izločiti, ker barva polti v umetniških delih ne sme biti več niti omenjena. A tudi zdaj lahko vidimo, da priseljenci zahtevajo za uveljavitev svoje kulture samo vse najboljše. Če je bil za papeža Janeza Pavla II. povsem sprejemljiv nastop na ljubljanskem hipodromu, se s takšnim prireditvenem prostorom nikakor ne bi strinjal eden najbolj priljubljenih priseljenskih balkanskih glasbenikov zabavne glasbe. On je on, zato hoče kar Tivoli. On že ve, kje pride njegova muzika najbolj do veljave. Če mu kdo ne bo mogel ustreči, pa naj se “pazi”. Bo še kazen plačal. O, gospodje priseljenci nas bodo že naučili kozjih molitvic! In tako bo kmalu z vso “slovensko” kulturo. Zanjo ne bo niti denarja niti prostora, največ pa bo sredstev za “čuvanje” partijske preteklosti v vseh mogočih oblikah, da ne bi propadel komunistični totalitarizem. Denarja in prostora, seveda, pa tudi drago plačanega časa za strokovnjake, pa bo moralo biti dovolj, ko bodo na vrsti priseljenci in tujci, zlasti s povsem drugačnimi kulturami od zahodnih, s tem pa tudi od slovenske kulture in tradicije. Zaradi vsega tega slabo kaže jeziku in kulturi v bližnji marksistični multikulturni globalistični družbi, tudi pod Alpami, ki je že zdaj skoraj neprepoznavna in balkansko multikulturno popačena, vse manj slovenska.
Komunistične čistke bodo tudi na vseh drugih področjih. Temeljite in neusmiljene bodo do vsega, kar ne bo sodilo – če rečemo bobu bob – v levi totalitarizem, kot so bile neusmiljene – do ljudi in do vsega drugega, tudi do kulture – v drugi svetovni vojni in po njej. Totalitarizmi – zlasti fašizem, nacizem in komunizem – ne poznajo milosti in ne poznajo mere. In v Sloveniji nas spet ogrožajo komunisti, opogumljeni s Sorosovim multikulturnim globalističnim neostalinizmom.
Kot lovski psi vohljajo mladi komunisti, že iz tretjega rodu Titovih zločinskih revolucionarjev, da bi našli čim več multikulturni komunistični družbi sovražnega in nedopustnega v besedah in dejanjih. Samo vrh grozljive ledene gore je bil tisti novi znanstvenik, ki smo ga sinoči, pri prvih večernih poročilih na Planet tv (27.6.2024) poslušali in gledali, kako so se mu cedile sline – kot volku po Rdeči Kapici – ko je dobesedno že vnaprej opravičeval – kot etično in moralno nujne – morebitne nove in nove poboje antikomunistov, podobne tistim v prvih mesecih po drugi svetovni vojni, ki so jih nekaj mesecev izvajali Titovi revolucionarni zločinci. Pobijanje ljudi brez vsakršnih sodb, samo zato, ker jih je partijska politična propaganda označila za naciste, naj bi bilo nekaj povsem nespornega, celo spoštovanja vrednega.
In prav tovrstno politično in vso drugo kulturo prinaša v deželico pod Alpami – ponovno komunistični – marksistični multikulturalizem, to je gotovo. Deloma tudi zato, ker bo ves zahod v nekakšnem levem totalitarizmu. Ta bo v marsičem navidezno povsem odprt, na primer za različne državne kulturne skupine, kakršna je bil razvpiti Fotopub v Ljubljani, pa za propagandne nevladne organizacije marksističnih aktivistov (od filantropov do poklicnih ubijalcev z evtanazijami in prepoznimi splavi), ki bodo tudi neke vrste tajna policija, skrajno nestrpna do vsake aktivnosti in do del, ki ne bodo sestavni del njihove marksistično aktivistične propagande.
V takšnih razmerah bosta kultura in znanost v skorajšnji marksistični, multikulturni in globalistični družbi v deželici pod Alpami veliki siroti. Vsa prava umetnost in vsa prava znanost, obe, bosta izločeni in uničeni, kot sta bili v številnih preveč uspešnih revolucijah. Znanstveno zgodovinske knjige in dobra literarno umetniška pričevanja o novejši slovenski zgodovini bodo morali knjižničarji prve pometati s polic, da jih bodo s kamioni odpeljali v kako papirnico, kjer jih bodo zmleli. Na primer, Cankarjeva dela bodo vsa pregledana, natisnjene bodo nove izdaje, vse druge, skupaj z rokopisi, pa bodo odstranjene, likvidirane, podobno kot nesprejemljivi ljudje. Sploh pa bo v knjižnicah pod Alpami skoraj samo tuja literatur, dela avtorjev z Balkana in tistih, ki bodo pripadali kulturam priseljencev z različnih kontinentov, zlasti z Bližnjega vzhoda in iz Afrike.
Tako pač je in bo. To je potrebno povedati. Kljub temu, da bo tudi ta moj članek romal v digitalni koš, ker nisem kolešček v nobeni politični mašineriji. Svobodnih medijev, kaj medijev, svobodnih ljudi, zlasti svobodnih Slovencev, pa v nekdanji Sloveniji ni več. Tako pač je. Pa saj tudi sama ne bom več dolgo svobodna, leta so leta.
