Ga te-ve je zdavnaj razpisala,
nov izbor za pesem tekmovalno,
nanj vabila ves čas prav fatalno,
kup obljub je o nagradah dala.
Pesem naj bo karseda udarna,
ve se, koga naj samo udarja,
kakšno naj vsebino ponazarja,
boljša pesem bo, čim manj bo stvarna.
Reklamirajo izbor konstantno,
najbolj, ko udarni so termini,
petek vsak večer je na sredini,
v špici, ves prikazan impozantno.
Ob četrtkih nanj se cilja stalno
kakor v tarčo, sicer vselej mimo,
pesem kar najboljšo da dobimo,
se spodbuja vztrajno in banalno.
Ponedeljkov studio še zlasti
je spodbudam vrste te namenjen
in v odmevih krog reklamni sklenjen,
pesem naj udari po oblasti.
Ko že veselijo se uspeha,
ves te-ve za pesem ko navija,
naj bo takšna, da samo nabija,
v petek se zvečer veselje neha.
Pesem namreč sploh ni po izboru
tekmovanja in razpisovalcev,
po okusu ni razpihovalcev,
ko izvedejo jo pevci v zboru.
Zbor je nenavadnih izvajalcev,
slišati so kot živalska truma,
pri kateri trohe ni razuma,
hladen je nadvse odziv gledalcev.
Nisem cepljen, se refren obrača,
tuli četica, major na čelu,
neželene sile so na delu,
bumerang se v te-ve hišo vrača.
