Volčja luna, tista v januarju,
Lukedin, naš prerok je zastokal,
kot da bi vso noč brez glave krokal,
se ozrl je po koledarju.
Vsak dan enega zgubim sledilca,
pa je komajda pol mesca mimo,
kaj se še zgodi mi skozi zimo,
rabil bi vsaj dva ledolomilca!
Sem imel sledilcev kup za sabo,
pa me vsak dan kakšen je zapustil,
Lukedin ves mesečen izustil
je, da niso za nobeno rabo.
Vsak gre v svojo frakcijo, nazadnje
mu ob koncu mesca preostane
le še, razglasi da, da podgane
stran bežijo, vrže kamen nadnje.
Čudežna svetilka stvar odreši,
bo duha ta mesec še poklical,
botra za pomoč bo zopet žical,
naj rešitev karseda pospeši.
Lukedin svetilko v temi išče,
a ne najde je pri luni niti
polni, svetli, kaj mu je storiti,
ko se naglo prazni prizorišče?
Lukedin dokončno resignira,
volčja luna krivec je seveda,
tista zgoraj, zimska luna bleda,
da se leva stran sveta podira.
