Bič rdeči visi nad njihovo glavo. Niti dvigniti jo ne smejo in pogledati k višku. Niso bili kos nalogi, drugih ni na zalogi. Tako bi bilo stanje v murgelskem hlevu političnih konjev za dirke na kratke razdalje v politiki ali kratkoprogaši v slogu »samo da so naši«. Pa nobeno grlo iz te »ergele« se ni obneslo, vsi od prvega do zadnjega, navadna kljuseta, eni več drugi manj penasti, in to je vse. Bič rdeči nad državo pa ni dobro, je lahko usodno. Zato tudi pogled na ta svet, ki ne sme biti rdeč in za narodovo usodo boleč.
Glavni tutor klečeplaznih Milan Kučan, s časom in občasno blodi po novem kot »pešbiciklist,« ki v nekih čudnih urah hodi po Ljubljani in išče Špelo F., potem pa gre na obisk. Po nedavnem »pribicikliranem »odstopu Marjana Šarca, mu je za en teden zmanjkalo redakcij, ki jih ima na voljo za pisanje kritik in dajanje napotkov politikom. Se je šel pridušati na Hrvaško. Ni jih mogel direktno okrcati, pa je rekel, da ni podpiral ne Šarca in ne Cerarja, verjame da bo možna nova koalicija, po njegovem pa ne dolgoročno. Celo je komentiral, da bodo ponujene kmalu s strani morebitne druge vlade v obstoječem sklicu, enostavne in »nevarne« za državljane glede na pozitivni učinek, ki se nam obeta. Naziva jih celo populistične, zato ker so namenjene narodu. Narod se mora pozitivnih in koristnih odločitev bati zato ker so »populistične«.
Dedi, to ni vredi!
Kaj pa palčki koalicije »antijanša« ali po znanem soboškem grafitu nekega polpismenega propagandista »Svi proti Janše«?
Po tistem ko se je iztrošil način rednih uspešnih vlad, ki se resnično zaključil z vlado, ki je imela resnično vlado ves čas v isti sestavi v mandatu 2004-2008, in takoj za tem Pahorjeve vlade neuspešne in »pufarsko« naravnano, zminirano Janševo enoletno zato ker so skonstruirali padec z »afero vseh afer« imenovano Patria, se pa začne vladanje vklopljeno »šporhet« ploščo za instant pripravo Vlad , dokler vas imam rad(Küčan).
Alenka, prva palčica, je tista, ki je pučistično vrgla s prestola svojega »nje« šefa ter njegove betežne podpornike (nekateri so se že poslovili iz tega sveta). Bratuškova je bila predsednica enajste slovenske vlade. Koalicijo je sestavila s strankami PS, SD, DL in Desus. Vlada do takrat politično anonimne Bratuškove, je nastala kot izhod v sili po izglasovani konstruktivni nezaupnici vlade Janeza Janše zaradi poročila KPK. Vladati ni znala, veliko dobrih stvari je zasrala, svojega prispevka ni dala, angleščino ni znala, izblamirala je sebe in Slovenijo. Še razporeditev po resorjih ni naredila in pa-pa, je rekel Kučan in Janković japa.
Prva, instant jed, z priokusom mešano na žaru, po receptu malo Zoki malo jugomix, , čeprav na videz , za volilce simpatično pa kratkega roka in z preveč »čebule« ni šlo.
Drugi recept je narejen po merilu malo fino, malo učeno, pa brez okusa in nedorečeno kot je bil karakter dr. Mira Cerarja, drugega instant premierja, ki je celo podredil, še večja sramota da je ustavni pravnik, pravosodje za kratkoročne politične cilje. Z namenom zagotovljene izvolitve je bil recept instant stranke SMC (prej inicialke osebnega imena) kasneje pa v nek Moderni Center, česa in kaj je modernega pa nismo utegnili zvedeti v skoraj štirih letih. Pripeljal je resnično osebe iz vseh vetrov, brezidejnih, polpismenih, napol abotnih, samo da je prišel in začel vladati iz nule, ki je na koncu naredila debeli minus. Rogala se mu je tujina, doma nič boljše ni bili. Zaznamoval je obdobje mlačnega vladanja , proračunskega prekladanja in generiral nekaj najslabšega v svojem času, migranstsko krizo, ki je za vselej postavil Slovenijo na seznam in karto drugoligaških držav pri obvladovanju le te in zakoličil dolgo neustavljivo pot navzdol pri uničevanju pridelanega in zadolževanju države za tri generacije vnaprej.
Nobenemu od teh dveh talentov ne bi uspelo če ne bi imeli pravih sledilcev sledilcev, tukaj mislim na tretjega in četrtega palčka, Dejana Židana in Karla Erjavca. Tretji kot minister in predsednik parlamenta, četrti pa v ministrskega konvertita med letoma 2004-2020 (smetarski, obrambni, zunanji) ter njegov nezgrešljiv podpis neuspešnosti, kjerkoli je že bil. Ta dva predvsem sestavka tudi dela politične mavrice ki vidi rdeče ali v enemu od odtenkov rdeče barve. Za Erjavca posebej velja da si je naročil politično »sedmino« z odpoklicem slovenskih vojakov iz mirovne misije iz Iraka. Brihtna buča, ni kaj.
Četrtega s prvo palčico druži tudi to da si skačeta v volilni bazen, kjer pa ni strahu, da ne bi bilo vode glede na demografske trende pri nas.
Peti palček iz instant zgodb na političnem prizorišču je vsestranski palček, ki se najbolj znajde v vlogi poceni komedianta s traktorskih prikolic, je Marjan Šarec. Po naturi podeželski fanté, ki kot sam pravi » za babami z´ja«. Bil pa je po spletu nesrečnih okoliščin po neuspehu na predsedniški volitvah, ko je bil izstreljen za rabo in potrebe murgleskega laboratorija, pa ni uspelo, da se spusti v bolj za parlament in posledično temu za naskok premierskega položaja, ni važno na kakšen način. V Kamniku mu je rok potekel in v »delovni knjižici« je že imel podpis in pečat. Ob zelo jasnih izidih na volitvah in znanega zmagovalca z pomočjo tovarn laži – beri režimske in prokomunistične medije, ki naj ne bi smele dovoliti spremembe na bolje in oblast, ki bo vladala ampak služila botrom, tetam in stricem iz ozadja in ospredja, se je ujel v past imenovana oblast. In od takrat naprej je debelo leto, no skoraj leto in pol od bolezni ki se ji reče »pijan od oblasti« tako kot partizani, ko so prišli iz hoste in si domišljali, da je oblast strast in ne kaj drugega. Ta sindrom ga je stal zdravja. Egocentrik in kolerik sta osebnostni sestavini, ki sta bili v tej »bolezni,« sta bili neozdravljivi, povzročali sta glavobole in politične migrene pri vseh, ki so ga spremljali na tej vijugasti poti po ravnem. Vsem, ki so se zglasili pri dežurnem blažilcu učinkov stanj, ki jih je povzročal njegov politični napoleonovski kompleks, so dobili odgovor »ali požreš in ostaneš ali pa umik« (beži vstran). Lepo število ministrov je bilo odslovljenih, nekaj se je samih poslovilo, nekateri svetovalci so zboleli in prinesli »čuvaju pečata velikega vladarja« Damirju Črnčecu, potrdilo o »trajni nezmožnosti« zadrževanja v bližini tega lažnega »sončnega » kralja na prazni podlagi.
Nekega januarskega ponedeljkovega (en teden nazaj) jutra se zbudi in napove, odstopil bom, z mano pa še vi! Ne mora vladati z napol praznim dvorom, s premalo svojimi (13) paži, vedenjskimi in miselnimi.
Presenetil je naivne, razjezil poučene o njem in nič obveščene. Nezaupljiv. In za nič na svetu kriv. Najdaljšo politično »surlo« ali rilec, skoraj do tal, je imel magister prašičereje Dejan Židan. Poleg vseh osebnih in strankinih kompleksov in nezmožnosti realizacije in lastne nerealiziranosti, je ena njegova ugotovitev prava. To, da se z instant strankami ne da vladati in obvladovati države, vseh mehanizmov in priti ven iz tega nepoškodovan ali politično oškodovan. Tako kot je praksa pri njih, SD, so oni vedno oškodovani, nikoli za nič krivi. Obenem je obelodanil strah pred prihodom bolj desno nagnjene vlade, ki bi vzpostavila red.
Da je vse do sedaj funkcioniralo tako kot je in da se je instantno pojedlo kolikor se je, ni nezanemarljiva vloga šestega palčka, Luko Meseca in sedme v tej sliki palčkov in palčic, Ljudmile Novak. Seniorka med mladci in mati prednica za povzročanje zgage na političnem prizorišču ali polu, ki bi naj bila po neki normalni presoji umeščena. Najbolj judeževo vlogo tukaj opravlja prav zadnja sedma palčica, kljub odsotnosti z domačega terena, je dolžna vračati usluge mecenom iz rdeče katedrale. Zato tudi njene obiske in vljudnostne pogovore z Milanom Kučanom v Ljubljani ali v Hrovači, kjer imajo verniki foruma F-21 svoje svetišče in oltar.
Žal ne Mili-Ljudmila in nobeden drug vam ne bo dal odveze za škodo, ki ste jo do sedaj naredili ali bog ne daj, jo še mislite delati. Milan ne bo vedno in večno vaš rdeči patriarh
Se zavedate vi tega!?
Vane K. Tegov
