Kdo se še Vesele šole spomni?
Pionirski list, oh, zlati časi,
brali so ga v mestu in na vasi,
bledi zdaj spomini nanj so, skromni.
Šolo pač imel sem v mislih drugo,
je drugačna šola, ni veselo
njeno vodstvo, ker je doumelo,
potrebuje da nekdo uslugo.
Gre za nujno res opravičilo,
da bolan je bil, ko žogo brcal
je veselo, veselil se, frcal,
za alibi rabi potrdilo.
To Tomaž je, je učenec zgleden,
najbolj se v računstvu izkazuje,
on je ta, ki pildek potrebuje,
je brez njega izgubljen in zmeden.
Ker pa potrdilo ne obstaja
je nekdo pozornost preusmeril,
brž očital Branku, poneveril
da je spričevalo, kar je kraja.
A vesel Tomaž je vse prekratko
in vsi tisti na njegovi strani,
Branko namreč zlahka se ubrani,
laž zavrne prav veselo, gladko.
S spričevalom Branko se izkaže,
pravzaprav z diplomo šole višje,
isti hip zavlada spet zatišje,
se v Veseli šoli več ne laže.
Se nihče za to ne opraviči,
da za laž je šlo, za neresnico,
kaj bi to, ne gre jim za pravico,
važno je, da drugega se piči.
Saj Tomaž, če še tako fant vztraja,
da ima za fuzbal potrdilo,
vse veselje se mu bo skalilo,
ker ne bo zadoščala zgolj graja.
Šolska ker veleva ureditev,
da za vse enaka so merila,
žal neizogibno bo sledila
iz Vesele šole izključitev.
