Dejto no, ma kej spet hovoriste,
je začivkal sivi ptič na strehi,
mene zmjerom sami so uspehi,
vi prevjerli teha hvišnu niste.
Se potem vihravo je obrnil,
so zmotila ga predolga krila,
niso nevsebine mu zakrila,
ni poante s tem prav nič okrnil.
Jes uspješen sem, ma, sej je jasnu,
potrojiu use sm, kr sm mohu,
pa so dali mi ta hlavni nohu,
tuo bom čivkal zmjerom nerbol hlasnu.
Ja, s katere strehe je ta ptiček?
Vprašal me je sosed, ki je slišal
prvič čivke. Kdaj se bo utišal?
Saj je tak kot mali golobiček!
Tisti je rumenec, veš, sem rekel,
vsa podobnost je povsem naključna,
tale ptička je drugače bučna,
on pa ni verjel, le stran je stekel.
Ma zekej ne vjervate mi druhi,
preveliku de dobivam plaču?
Kej ste vidli muoju kdej palaču?
Zmjerom sm prjatlom na usluhi.
Ne bodite, skratka, nejeverni,
če prevedem ptičje žvrgolenje,
bil prikrajšan celo je življenje,
ko bili vsi drugi so nezmerni.
Hdu je rjeku, de sm biu preplačan?
Ma, sej videste, kej je resnica,
jes sem le ubuoha siva ptica,
ma, de vjeste, sm samuo podplačan.
