Se je razpištolil kot Capone,
on delil bo pravdo in pravico,
bo povedal, rekel je, resnico,
ljudstvu za nagrado dal bonbone.
V pionirskem domu je razkladal,
rad prepričal bi vsaj pionirje
vse nekdanje, čiste da papirje
vse življenje je samo prekladal.
Al Roberto, kot se mu še pravi,
v genih nosi kri Mediterana,
kakor Al je, ker mu v kri je dana
ta substanca, ki se ne pozdravi.
Se povzdigne, šefa izigrava,
da bi videli v njem milijonarja,
Al ne potrebuje več denarja,
zdaj mu je čez vse le puhla slava.
Da se v pravi luči Al pokaže,
vrgel en milijonček bo med revne,
tiste prav uboge, nezahtevne,
čisto res, si tokrat nič ne laže.
Saj nagrada zlahka pridobljena
itak dana v takšne je namene,
da se dvignejo napuhlim cene,
nič ne de, če zanj bo izgubljena.
Lažni Ali koplje se v napuhu,
fant v idola se že vidi vlogi,
upa, da nasedejo ubogi,
ne na mošnji, reveži na duhu.
Tem, ki standard le še vztrajno pada,
tem, ki so samo na minimalcu,
bo dobrotnik, jih vrti na palcu,
on sam zanje glavna bo nagrada.