»Vsem prijeten konec tedna!« je zapisal Boris Golec in nam poslal nekaj svojih novih pesmi.
Pred vsako pesmijo objavljamo tudi linke na novinarske članke, ba katere se pesem nanaša.
(TUKAJ)
Karl Josef Deschmann
DEŽMANOVO RENEGATSTVO
Karl Dežman najprej bil je Drago,
Dragotin, če čisto smo natančni,
v slabi situaciji finančni
Nemcem se prodal za čisto vago.
Tega že stoletje je minilo
in še drugega kar polovica,
vse povedano je žal resnica,
nanjo se je skoraj pozabilo.
Temu Dežmanovo renegatstvo
svojčas so Slovenci rekli vrli,
češ da Nemcem vsi so se uprli,
Dežman le da z njimi pil je bratstvo.
Po stoletju novi se pojavi,
ki slavili prej so ga kot brata,
zdaj imajo ga za renegata,
češ da ne prisega barvi pravi.
Kdo to pravi, vprašal sem naivno,
pa odgovora mi niso dali,
bržčas pravobarvni so se zbali,
da zatoži vse jih sukcesivno.
Rep med noge stisnejo hinavsko
in ime, če treba, spremenijo,
po privatnih kotih pa norijo,
češ da Dežman tolče napadalsko.
Theodor je z njimi in Giuseppe,
troha cepca še in nekaj slame,
je nevarnost silna, da se vname,
Dežman renegat da jih pretepe.
(TUKAJ)
Vid Turnar
NOVI KURZ DANES
Novi kurz obeta se nam danes,
nova krivca sta razmer nastalih,
povzročitelja stvari zastalih,
ni več vsega kriv edino Janez.
Novo se ime zdaj izrisuje,
novemu sovražniku se vzklika,
ki da je nevarnost, nova klika,
novi lump se Jože imenuje.
Zapovrh ni Jože samo eden,
dva sta in zato še bolj nevarna,
je zato parola bolj udarna,
ta, ki vzklika jo, dvakratno zmeden.
Komu prednost dal bi, se sprašuje,
le kateri da je hujši Jože,
prvega da dali bi iz kože,
naš kurzist razglablja vedno huje.
Miselni ga daje globalizem,
ki postaja ritual obreden,
z Jožetoma je povsem obseden,
vsi simptomi dajo: titoizem.
Je zadeva vse bolj agresivna,
mora pač povečati se doza,
je že dolgo znana diagnoza:
da bolezen ta je progresivna.
Je že res, da se bolnik z njo smeši,
po usmiljenju, pomóči kliče,
toda kar se ozdravitve tiče,
pomoči ni, ga le smrt odreši.
(TUKAJ)
Mit Rutenšek
RAD BI KONČNO
Rad bi končno v družbi kaj pomenil,
silno rad bi O dodal k imenu,
rad zelo poveljeval plemenu,
se nemočen bo zato le penil.
Rad zelo bi zaigral veljaka,
pa mu O na koncu vedno manjka,
ne pomaga zveza niti stranka,
ta ni zrel žal niti za vojaka.
Rad nadvse igral bi veličino,
a pri O-ju vsakič se zatakne,
ga po grlu ves ubit poplakne,
naj bo žganje, pivo ali vino.
Rad bi še kako se sam povzdignil,
pa je z O-jem vedno kaj narobe,
vsaka stvar bedaku gre po gobe,
vse poruši, ko še sploh ni mignil.
Rad predvsem bi zaigral maršala,
pa mu manjkajoči O nagaja,
“Ti, tovariš,” mu bo poreče raja,
“kdaj se sam povzdigneš na vešala?”
(TUKAJ)
Josip Turnski
S TITOM NAPREJ
Zbrani so na trgu okrog Tita,
s Titom v boj gredo vsi za resnico,
Titovo ohranjati pravico,
zbrana vsa je Titova elita.
S Titom polnijo se nove vrste,
titovke ne glavah so obvezne,
glave kakor Titova vse trezne,
gleda se sovražnikom pod prste.
S Titom se sovrage zasleduje,
Titovim dejanjem se skandira,
padla še poslednja bo ovira,
saj peščica vendar zbranih tu je.
Ta za Tita vneto res navija,
s Titom le naprej gre v nove zmage,
takšne prireditve so ji drage,
zbranih vod po titovsko zavija.
Tita v transu mali vod pozdravlja,
ki si borbe pasje ogleduje,
upa, da njih favorit zmaguje,
buldog pes, ki s Titom se naslavlja.
(TUKAJ)
Todor Ilinkovski
ILINDEN IN TODOR
Pesem ta na jugu se godi,
kjer je sonce makedonsko vroče,
na trenutke šmentano pekoče,
ko se praznik ilinden slavi.
Ilinden je praznik dobro znan,
tudi gazda Todor ga praznuje
na te-ve-ju ko se prikazuje,
ilinden, to Ilijev je dan.
Todor na proslavo goste vabi,
zanj je ilinden kot krstna slava,
je družinska vélika zabava,
na nikogar gazda ne pozabi.
Strelja kajpak se na tej zabavi,
gostje že vnaprej so vsi izbrani,
zanje poskrbljeno je v dvorani,
Todor gostom puškice pripravi.
Ilinden tako si on predstavlja,
da na desno merijo zadetki,
v tarčo z leve tja letijo metki,
Todor ilinden tako proslavlja.
Tarča z desne naj bo prestreljena,
da se ve, kdo v igri tej zmaguje,
tudi če zadetke si kupuje,
da na videz tekma bo dobljena.
Pa bi skoraj šlo po zlu streljánje,
bi namera zlahka se skazíla,
neprevidnost se je pripetila,
Todor bil je kriv za to dejanje.
Kmalu zmešal štrene bi mu gost,
ki pomotoma je bil povabljen,
po njegovem bil grdo zlorabljen,
ker preveč ta gost je bil preprost.
Gost vznemiril je oblast vrhovno,
turško kajpak, ki ji Todor služi,
to, s katero gazda rad se druži,
ki pozicijo mu daje krovno.
Raje Todor gosta je zavrnil,
zanj pri njem ne najde se prostora,
Todor ubogljivec biti mora,
se v nasprotnem zlahka bi prevrnil.
Ve, da se lahko slabo mu piše,
če se izneveri gospodarjem,
kakor da bi sprl se z denarjem,
raje Todor stisne v kot se hiše.
Todor je seveda ubogljiv,
v drži klečeplazni ves prelomljen,
v duhu orientalskem revež zlomljen
kakor na povodcu je vodljiv.
Ilindensko s tem je praznovanje
tokrat vso ubornost pokazalo,
obeležje mu balkansko dalo
v prazno zopet klavrno streljánje.
OSTRŽEK SE NADALJUJE
Naš Ostržek da se bo poboljšal,
Pepetu očetu je obljubil,
ga za zadnji krajcar še oskubil,
rekel, da si rating bo izboljšal.
Nič več da ne bo igral oslička,
prečo si popravi in očala,
zresnil se bo in da to ni šala,
vrže čez ročaj se na konjička.
Jezdil bo, učil se bo marljivo,
družbo našel da si bo pošteno,
kar rečeno je, bo vse storjeno,
je obljubil znova podkupljivo.
V novi se pokazal bo podobi,
z židano se kazal bo marelo,
z žabo rjavo se lovil veselo,
bratil se bo s konji in golobi.
Konja šarca, pravi, bo zajahal,
nova bo podoba nova scela,
druščina bo ta Ostržka vzela,
bo iz sedla fant resnobno mahal.
Da se naš Ostržek bo popravil,
še sam sebi revež ne verjame,
isti hip ga slaba družba vzame,
kdor verjame vanj, bo čas izgubil.
Še ta mesec bo pristal spet v jarku,
lutka namreč tja edino spada,
okrog njega le norija vlada,
znašel se je namreč v luna parku.
(TUKAJ)
Darjan Žarec
ŠOFERSKI IZPIT
Za volan bo Darjan kmalu sedel,
na izpit popravni se pripravlja,
a že zdaj ves ljubi čas zapravlja,
kar ga je, še tistega je snedel.
Kaj bi za izpit se sploh potrudil,
ko pa mu ga itak podarijo
in ko čas bo, fanta se znebijo,
skratka Darjan nič ne bo zamudil.
Da šofer ni, mu povsem je jasno,
in zato neumnosti blebeče,
češ da vožnja je zadeva sreče,
takšne nebuloze spušča glasno.
Da ni nujno, da domov pripelje,
v bolnici da znajde se nemara,
avto pa razbit ves, kripa stara
na odpad gre, kjer samo se zmelje.
Reči torej bi bilo pošteno
in priznati javnosti normalno,
da vozilo naj bo reševalno,
ki mu zdaj bo v prazno podarjeno.
Darjan, ki dobi v posest vlačilca,
tovornjak in tovor ves zapravi,
raje naj na vožnjo se pripravi,
ko šofiral bo bolnik rešilca.
