Pred kratkim so v južni Franciji, blizu Marseilla, začeli sestavljati fuzijski reaktor, ki je seveda poskusni, še ne- komercialni, vendar, če bo v njem mogoče vzpostaviti dolgo časa trajajoče zlivanje lahkih jeder, bo to velikanski uspeh in veliko upanje za boljšo prihodnost.
Pojasniti želim, zakaj v uspeh tega projekta ne verjamem.
Ideja za reaktor tokamak je dokaj stara, zanjo sta zaslužna dva Rusa, tudi fizik Saharov – oče sovjetske atomske bombe. Da, fuzija je tako v ZDA kot v SZ že uspela, z vodikovo bombo, in ključna stvar zanjo je bila cepitev jeder, ona je omogočila njen vžig, dovolj visoko temperaturo (50 milijonov stopinj). A ta fuzija je nenadzorovana in trenutna. Projekt ITER, ki naj bi uresničil nadzorovano fuzijo, je začelo več najmočnejših držav sveta (tudi ZDA in SZ) sredi 80-tih prejšnjega stoletja, on je zdaj star 35 let, letos je prešel v fazo sestavljanja reaktorja, fuzija naj bi v njem stekla čez 10 let.
Tokamak je naprava, ki poskuša z zelo močnimi elektro magneti segreti plazmo (zmes zelo hitrih protonov in elektronov, pridobljena iz vodika – ta je pridobljen z elektrolizo vode (H2O – če bo fuzija uspela, bomo lahko energijo v neomejenih količinah pridobivali iz vode!)) do kritične temperature, ko steče proces zlivanja protonov oz. lahkih jeder – devterija in tricija. Te temperature so strašno visoke in če bo stvar uspela, bo to silno vročo plazmo treba tudi zadržati v nekem zamejenem prostoru, in tudi to naj bi omogočilo magnetno polje.
Osebno dvomim tako v doseganje teh temperatur kot v trajno zadrževanje te vroče plazme v torusu, ki se imenuje tokamak – s pomočjo elektromagnetov, v njih kroži tok po vodnikih, zaradi manjše upornosti ohlajenih na absolutno ničlo. Strahotna razlika v temperaturi na nekaj metrih! Pa vendar, če bo stvar uspela, bo to nekakšna majhna zvezda na Zemlji, fuzija bo v torusu potekala prav tako kot v središču Sonca.
Sonce! Kot vse zvezde je tudi ono nastalo iz vodika, ki se je v milijonih let zbral v orjaško kroglo, da, Zemlja je prav majhna kroglica v primerjavi s kroglo Sonca, in temu ustrezne so tudi razlike v masah obeh nebesnih teles, masa Sonca je 300 000-krat večja od Zemljine mase, prav takšna je zato razlika v jakosti obeh gravitacijskih polj (jakost gravitacije vsakega telesa je premo sorazmerna z njegovo maso). Gravitacijsko polje Sonca je torej 300 000-krat močnejše od polja Zemlje, in prav to polje je omogočilo, da se je na neki točki ta krogla vodika v svoji sredici (zaradi silnih pritiskov) vžgala (še prej so seveda atomi vodika razpadli v plazmo) in je steklo zlivanje protonov. In silna gravitacija Sonca tudi to silno vročo plazmo zadržuje, da ne izhlapeva v vesolje.
Torej, zvezde vesolja svetijo zaradi fuzije, in to omogoča njihova izredno močna gravitacija. Odtod pa izhaja moj dvom v uspeh projekta ITER: dvomim, da bo teh nekaj magnetov v tem majhnem torusu uspelo dovolj segreti plazmo in vzpostaviti trajno, ne le nekaj minut ali ur potekajočo fuzijo, in tudi če bo to uspelo, je vprašanje, če bo to vročino s pomočjo magnetnega polja mogoče zadržati, da ne bo stalila ali vžgala kovinske posode. Problem je v jakosti polja: ne vem, če bo človeku uspelo ustvariti tako močno polje, ki bi bilo primerljivo s poljem Sonca. Če bo uspelo, bo naprava delovala prav tako kot deluje Sonce in vse zvezde vesolja, človeku bo uspelo na Zemlji narediti miniaturno zvezdo! Vendar, ali ni ta poskus, ta podvig precej podoben gradnji babilonskega stolpa: človek hoče s svojim delom doseči nebo in se dotakniti samega Stvarnika. Osebno menim, da je projekt ITER precej tudi rezultat racionalistične kuge našega časa: človek noče priznati meja svojega Razuma in dosežkom Razuma (Tehnike), in sebe mnogokrat postavlja na mesto Boga. No, vsekakor je ITER predvsem odraz lakote našega časa po energiji, ta pa je posledica pojava Orodij na planetu – takšnih, ki jih ne poganja več sila mišic, ampak razne druge oblike energije. Človek je za njihov pogon v zadnjih 200 letih vpregel predvsem fosilna goriva, ta pa so povzročila podnebno krizo, in uspeh ITER-ja bi bil lahko ključen dejavnik v boju z njo.
In kaj potem?
Bojim pa se, da ta projekt ne bo uspel, menim, da je možnost uspeha le 20-odstotna, človeštvo se bo moralo usmeriti na t.i. »zelene energije«, kot so vetrna, vodna in solarna, a tudi vsaka od teh je na svoj način problematična za okolje, poleg tega je te energije premalo. Morda bi bili še najboljša možnost cepitveni reaktorji druge in tretje generacije, ki naj bi uporabljali izrabljeno gorivo, ki naj bi proizvedli malo nevarnih odpadkov. Jedrska energija je in bo ostala nevarna zaradi sevanja in možnosti nesreč, problema odpadkov…, vendar še vedno mnogo manj nevarna kot nadaljnje masovno kurjenje fosilnih goriv.
Jedrske fuzija (po mojem) človeku ne bo uspelo ukrotiti in vpreči v svoje vedno večje potrebe po energiji, ostanejo nam do sedaj znani viri, od teh bomo fosilna goriva nujno morali omejiti, zato vidim edino rešitev iz teh zagat v varčevanju z energijo. Ali do sedaj nismo varčevali? Ne, z energijo smo ravnali, zlasti v zadnjih desetletjih izredno razsipno, potratno. Kje je vzrok temu? Vsekakor ne samo v človeškem pohlepu, ki ne pozna meja, vzrok je tudi, predvsem v nekem sistemu, v svobodnem tržnem gospodarstvu, natančneje, v uporabi tehnike znotraj tega sistema. Kapitalizem, da deluje, zahteva nenehno gospodarsko rast, se pravi rast proizvodnje, ta pa je možna in smiselna, če raste tudi potrošnja, in na dlani je, da vse skupaj zahteva vedno večjo porabo surovin in energije. Tehnika v tržnem sistemu ustvarja potrošniško družbo, v kateri je razmetavanje postalo potreba in vrlina, vse prejšnje družbe so bile usmerjene v varčevanje, tu pa je varčevanje postalo celo nezaželjeno. Vendar, za liberalizem je značilna neka miselnost, ki noče videti nobenih meja razuma ne napredka znanosti in tehnike in tudi ne omejenosti sveta, s tem omejenosti virov – to je ta usodna napaka in zmota, vgrajena v sistem.
Ob tem, ko smo povzročili takšno okoljsko krizo na planetu, se postavlja več vprašanj. Ali je človek napaka narave? Ali je njegov razum napaka narave? Ali človek ne bi smel izumiti moderne tehnike?
Izhod iz tega
Na nobeno od teh vprašanj ne bi odgovoril z »da«, okoljsko krizo (prekomerno izčrpavanje, onesnaževanje narave) vidim kot posledico nezrele, neodgovorne, stihijske uporabe tehnike znotraj tržnega gospodarstva. Rešitev vidim v novi obliki civilizacije, v kateri bi se te pridobitve moderne dobe uporabljale na drug način. Zrelejši človek te zrelejše civilizacije se bo zavedal, da je (tudi) duh in je zato presežno bitje: da je poskus zadovoljevanja vedno novih in rastočih želja znotraj materialnega sveta kot gašenje ognja z bencinom. Zavedal se bo, da kot duh pripada duhovnemu svetu, pot do njega pa se odpira na področju naše notranjosti, in vanj lahko dušo dviga le Duh. Zrelejši človek ne bo več iskal zemeljskega udobja in bogastva, zavedajoč se, da so takšne stvari samo ovira na poti do tega višjega in notranjega Življenja. Zato se tudi ne bo več toliko prizadeval spraviti v svojo službo razne oblike materialnih energij, pač pa bo hrepenel po vedno več Duha. Znanost moderne dobe je bila znanost o materiji, Znanost te nove dobe bo Znanost o Duhu, ki je ne-materija, in je zato bistveno drugačna. In če si bo z ustreznim delovanjem znotraj sveta pridobil naklonjenost Duha kot božanske Moči, ki ta svet napolnjuje in ki daje smer vsemu dogajanju v njem, bo s tem lahko omilil tudi naravne nesreče, povzročene s podnebnimi spremembami.
Franc Bešter, Zg. Besnica
