Piše: Miha Burger
V svojem prispevku v tem mediju 1. julija 2025 sem zapisal da imam predlog rešitve življenja celote, pa bom začel z eno mislijo ali trditvijo na kateri tudi temelji ta predlog:
Vedeti kaj je narobe pri kakšnem skupnostnem, javnem problemu, to niti ni tako težko. Vedeti kaj je bolj prav, je že malo težje. Vedeti kako spremeniti k bolj prav pa je najtežje, a prav gotovo lažje, če čim več oseb, ki želijo temu pripomoči, pomaga s svojim vedenjem in znanjem in seštevek tega vedenja in znanja, ki lahko nastane tudi z uporabo primerne metode argumentacije, lahko pripomore k bolj prav.
Ne, ne rešujem človeštva, človeštvo se bo rešilo lahko le samo, če bo uspelo dograditi demokracijo. Tudi tako da bo našlo in uporabilo način, metodo, obliko, kjer bo z znanjem in voljo kot ga pač je, s primerno obliko ali metodo argumentacije med vsemi tistimi, ki znajo in hočejo nekaj narediti za boljše, za pravičnejše, skratka tudi za preživetje, in tistimi, imenujmo jih voditelji, ki so dobili mandat za vodenje oz. za vodenje na Poti naprej v življenju človeštva, iskalo in našlo najboljše rešitve. In bi te oblike in metode argumentacije spravili v določen Zapis, ki bi tako postal tudi določen standard demokracije. Če pa ne bo dovolj posameznikov, tako enih in drugih, tako nosilcev znanja in volje, kot tistih, ki znajo tudi voditi druge ljudi k temu početju, bo prišlo do zagat in propada demokracije ali še česa hujšega.
Jaz samo poskušam najti in preizkušati oblike in metode in načine, da bodo ljudje, tako posamezniki, še enkrat, ki znajo in hočejo, to počeli. In enako tudi voditelji, za določen čas svojega mandata. Jaz se ne ukvarjam toliko z vsebinami oz. predlogi k boljše in pravičneje, sem predvsem arhitekt orodja ali prostora, to je, primerne metode argumentacije, kjer bodo vsi tisti, ki znajo in hočejo, to lahko počeli in prišli do najboljše možne skupne rezultante. Še enkrat, znanja in volje za boljše in lepše in pravičneje pa je toliko kot ga pač je.
A pri vseh poskusih se vedno začne zatikati pri glavnem problemu, to je, kako voditelji oziroma odločevalci, ali pa tudi potencialni odločevalci, reagirajo na to delovanje, oziroma, kako preseči ali zaobiti glavni paradoks teh aktivnosti, to je, da od določenega trenutka, ko odločevalcu določena metoda ali oblika ali način ne ustreza več, prižge rdečo lučko. Vsak, tudi tisti, ki se še bori za pozicijo odločevalca na kateremkoli nivoju sistema, je in bo ob stiku z osnovnim vodilom, to je, potrebi po določitvi ustrezne argumetacijske metode, na začetku vedno reagiral pritrdilno. In bo rekel, sem za to, bomo poskusili, seveda sem za moč argumenta in ne za argument moči, doda ponavadi vsak. A v določenem trenutku vsak, moje tridesetletne izkušnje s temi poskusi to potrjujejo, prižge rdečo lučko. Prepričan sem, da sem prišel do zanimivega spoznanja. To je, ne gre za to, ali so morda razni poskusi argumentacije težko razumljivi, ali šibki ali neprimerni. Torej, zakaj ta rdeča lučka? Sem prišel do odgovora, zakaj je temu tako: Ker še ni Zapisa o spoštovanju, vključno z Zapisom o določeni odgovornosti za nespoštovanje tega Zapisa, tega demokratičnega standarda. Pravniki bi tudi rekli da ni izvršilne zakonodaje. To je, take ali take metode ali oblike argumentacije v teh in teh primerih! Kot obstajajo zapisi o demokratičnih volitvah v tem in tem primeru in kot obstajajo zapisi o takih in takih referendumih v teh in teh primerih!!
Verjamem, da prihaja čas, ko bo veliko državljanov (tudi volivcev!) spoznalo da je tak Zapis nujen korak k boljši demokraciji, novi standard demokracije, in bodo sprejeli (volili) tistega voditelja, ki jim bo to obljubil, in predvsem tudi na posameznih praktičnih primerih pokazal in dokazal, da je tak Zapis o metodah in oblikah argumentacije, sprejetje takšnega standarda, prava Pot do boljših rešitev tako velikih kot malih javnih skupnostnih problemov.
