Piše: Frančiška Buttolo
Veselo Veliko noč, dragi Slovenci! (Napisano na dan pred Velikim petkom)
Mir, cvetoča narava, še vedno znosna družba, doma, na Zahodu in še marsikje, pa vendar z dolgo vrsto problemov, ki jih ne bo mogoče nikoli več rešiti. Še najmanj v Sloveniji, že za vedno izbrisani z zemljevida prihodnosti.
To ni nikakršna bolezensko pesimistična patetika. Kje neki! Ko bi vsaj bila. Žal pa je dejstvo, eno najbolj krutih v vsej zgodovini slovenskega naroda. Lahko bi rekli, da je zgodovinski proces, ki bi ga lahko imenovali Od Velike Karantanije do multikulturne Slovenije, že zaključen. Morda bi ga lahko imenovali tudi Od kralja Sama do političnega zapornika Janše. Saj dr. Golob ni več predsednik slovenske vlade, gospa Musar pa ni več predsednica slovenske države. Oba predstavljata neobstoječo, fiktivno državno tvorbo. Dvomilijonsko državo z ogromnim, verjetno več kot milijonskim številom neslovenskih priseljencev, ne morda tistih, ki so se stoletja izseljevali iz Slovenije, vedno krute matere do svojega avtohtonega naroda, še zlasti pa ob komunistični revoluciji in po njej.
Ne, priseljenci, ki naj bi okrepili in oplemenitil izginjajoči slovenski narod, ker pod nobeno od oblasti ni mogel več živeti v skladu s svojo srednjeevropsko tradicijo – v spoštovanju matere, domovine in vere (vsaj od konca druge svetovne vojne), niso imeli in nimajo prav nič skupnega s Slovenci. Rojeni in vzgojeni so bili pod vplivi z Vzhoda. Najprej z Balkana, po priključitvi Slovenije Evropski uniji pa celo z drugih vzhodnih kontinentov.
Z odprtjem slovenske meje priseljencem z vsega sveta, ker bi sicer sledile sankcije, dobesedno sestradanje, s prav tako hudimi posledicami, kot je izginotje avtohtonega slovenskega naroda, nazadnje pa še prisilno odprtje meje na stežaj. Torej popolno uničenje Slovencev, hujše od vseh tovrstnih poskusov fašističnih, nacističnih in komunističnih sovražnikov Slovencev.
Po osamosvojitvi pa so se slovenski državljani, ki so še zdaj zaljubljeni v razne komunistične diktature, še zlasti priseljenci z Balkana, odločili, da se bodo predrznim Slovencem, ker so ustanovili samostojno Slovenijo, državo in narod uničili od znotraj. Najprej so se posvetovali z ustreznimi nasprotniki demokracije na Balkanu in tudi drugje v Evropi in na Zahodu sploh, ter pod okriljem Soroseve svetovne komunistične banke ustanovili Forum 21 ( ali Kučanov klan) in Mirovni inštitut.
Tema dvema – za Slovenijo in Slovence pogubnima – ustanovama se ni bilo mogoče več upreti. Slovenijo sta uničili do konca. Kot z vročim svincem sta prelepo podalpsko dvomilijonsko državico prelili, z množico novih in novih tujcev, češ da Slovenija potrebuje tujo delovno silo. V resnici pa Slovenija potrebuje zanje ogromen del proračuna, zaradi česar ne moreta normalno delovati niti zdravstveni niti pokojninski sistem.
Zaradi tega zdaj na nos na vrat sedanja vlada hiti z uzakonitvijo evtanazije, prikritih množičnih “likvidacij” starih in bolnih, ki pretirano “nažirajo” zdravstveni in pokojninski sistem. Torej jugonostalgikii na sedanji oblasti, hudo balkanski, že spet, tako kot po drugi svetovni vojni, torej komunisti, rešujejo neko prihodnjo zvezno balkansko državo, podobno kot so hoteli “rešili” preteklo ali pokojno Jugoslavijo slovenskih kmetov, vernikov in meščanov (ali antikomunistične buržoazije, kakor so govorili Titovi revolucionarji), se sedanja, skoraj povsem balkanska, vlada želi rešiti starih in bolnih, ki pretirano “nažirajo” zdravsteni in pokojninski sistem. Za gladko izpeljavo vseh teh množičnih zamenjav prepbivalstva in likvidiranje onemoglih pa vlada potrebuje predvsem svoje – komunistične – MEDIJE. Ustavno sodišče pa bo moralo ubogati vlado, pod prisilo, skoraj z orožjem, naperjenim v glave ustavnih sodnikov, in s sodnico št. 1, ki je z Mirovnega inštituta, z eno nogo (predvsem pa z glavo!) pa še vedno globoko v njem, v tej protislovenski greznici vseh greznic.
Žrtve domnevnega pravnega holokavsta pa so v teh dveh protidržavnih in protislovenskih inštitucijah – v Forumu 21 (ali Kučanovem klanu) in v Mirovnem inštitutu – imenovali IZBRISANI. Med njimi so zlasti starejši priseljenci in njihovi potomci, predvsem tisti, v veliki, veliki večini, ki niso hoteli priznati obstoja novoustanovljene države Slovenije. Zaradi tega so raje čakali na dan, ko bo Slovenija spet le košček kakršnekoli balkanske skupnosti. Ko bo morda delček nove jugovzhodne regije, kot so želeli (in še želijo!) v Evropski uniji.
Slovenijo je torej ugonobila balkanska komunistična mafija. Samo še molimo lahko. Mene je to tako močno prizadelo, da sem se odrekla svoji državi in svojemu narodu. Ne morem odpustiti slovenskim hlapčevskim ljudem, da v tem balkanskem, in sam Bog ve kakšnim še, potujčevanju celo uživajo. Ker bomo svojim izginotjem postali del multikulturnega svetovnega bratstva in enotnosti? Ne, tako neumnemu narodu pa naenkrat nisem hotela več pripadati. O državi pa je mogoče reči le to, da je že dolgo ni. Od takrat, ko so med najhujšo epidemijo prvič pridrvele na protest množice balkanskih priseljencev, ki so nato prevzeli se vodenje celotne slovenske družbe, tako da Slovenije, vsaj kot samostojne države, gotovo ni več. Da, samo še molimo lahko. Vstajenja slovenskega naroda pa ne bo nikoli več. S komunističnih likvidatorskih križev ne more nihče uiti. Kdor verjame, se lahko tolaži z onostranstvom. Ampak sama menim, da so v onostranstvu samo bogovi. Ljudje pa nismo bogovi, le njihova bleda, deformirana senca. Pa saj je vseeno. Imeli smo krščanstvo. Zdaj pa imamo samo še komunistični Karitas. Seveda pa kljub temu molimo. Kar je tudi prav. Saj druge tolažbe niti nimamo. Življenje v Sloveniji pa zdaj že pripada priseljencem z Balkana in z drugih delov revnega sveta. Prihodnost je samo njihova.
