Piše: Jan Peršič (KUD Kdo)
Očitke iz naslova že desetletja lahko slišimo vsakič, ko se v javni sferi pojavijo teme, povezane s komunističnim nasiljem. Mnogi ljudje so jih avtomatično ponotranjili in jih brez lastnega razmisleka ponavljajo kot samoumevne resnice, kar je bil tudi cilj njihovih snovalcev. Ti očitki namreč izhajajo iz pretehtanega strateškega premisleka in se zanašajo na človeško neumnost, zato jim bomo namenili nekaj vrstic.
Mojstri ideološkega boja to sintagmo uporabljajo, kot da gre za nekaj podlega in škandaloznega, čeprav so soočanja različnih idej in njihov boj za prevlado nekaj, kar v človeški družbi nujno obstaja – v demokratični v javnosti, v nedemokratični pa v drugih sferah. Svoje pozicije, pridobljene prav z ideološkim bojem (in seveda tudi z morjem prelite krvi), branijo tako, da jih prikazujejo kot neideološke, samoumevne in objektivne, nasprotnikom pa očitajo ideološkost, kar je zgolj strategija v tem istem boju. Filokomunistična ideologija se pri tem – prek množice banalnosti v sferi vsakdanjega življenja – poslužuje mehanizmov, ki preprečujejo, da bi jo ljudje sploh dojeli kot ideologijo in jo imeli za nekaj neproblematičnega.
Pridobljene pozicije pa so zanje samoumevne in hočejo, da se stvar tu zaključi in se o njej ne razmišlja več, da se ohrani njihov primat. (Rekli so na primer, da novi spomenik v Grahovem razdvaja – kakor da narod ni že razdvojen. Hkrati pa so zanje spomeniki komunističnim zločincem in nekatera imena ulic, trgov in ustanov povsem neproblematična danost, ki po njihovem mnenju nikogar ne moti in ne razdvaja.) Kolikokrat smo že slišali: »Pustimo preteklost, posvetimo se sedanjim problemom«. Ko to rečejo, v resnici ne želijo, naj jo res pustimo, temveč naj še naprej velja komunistična interpretacija. Vejo, da vsak govor o komunističnem nasilju deluje v smeri upravičevanja protirevolucionarne strani, njihovo obsedeno dogmatično prizadevanje pa je, da se temeljno vrednotenje ne glede na dejstva ne spremeni.
Ali ste opazili, da se ustrezno zdresiranim ljudem izključno v povezavi s problemom komunističnega nasilja zdi samoumevno in smiselno reči »pustimo preteklost«? Kaj pa če bi predlagali, da prepustimo pozabi vse preteklo trpljenje? Zločine okupatorja? Nacistična uničevalna taborišča? Srebrenico in genocid v Ruandi? Kaj pa izbrisane? Svete Dražgoše?! Pravičniki bi se silno vznemirili in se pridušali, da se vsekakor moramo spominjati, da se nikoli več ne ponovi! No, kako pa je potem z žrtvami komunizma? Zdresiranci bi vas zavrnili, da je zgodovina vsekakor pomembna, vendar jo že dobro poznamo. Po njihovem mnenju je – z nekaj obrobnimi dopolnili – taka, kot so jo učili v šolah v času rdeče diktature: ideološka in črno bela, zato v njej za zločine in žrtve komunizma skoraj ni prostora. Za neumne se stvar s tem konča. K znanju o zgodovini ni potrebno ničesar več dodajati.
Za vsak objektiven prikaz revolucije in protirevolucije iz časa druge svetovne vojne, ki temelji na dokazanih dejstvih, varuhi rdeče neumnosti poskušajo uveljaviti izraz revizionizem (pri tem prednjači Oto Luthar). Uporabljajo ga kot nekaj samoumevno negativnega, čeprav se revizija izvaja v skladu z znanstveno metodologijo in temelji na dejstvih, ki jih interpretira v zgodovinskem kontekstu. Kot da so izpopolnjevanje zgodovinskega znanja, reinterpretacija podatkov in spreminjanje uveljavljenega prikaza nekaj slabega, čeprav je revizija v zgodovinopisju povsem običajna in nujna za resno znanost; še toliko bolj, če se zdaj smejo upoštevati podatki, ki so bili prej načrtno prikriti in ignorirani. Kot da za zgodovinopisje (in za sleherno znanost) dopuščanje neprestanega revidiranja podatkov in teorij ne bi bilo bistveno! Se res nekega obdobja ne sme znova raziskovati? In ali novi podatki ne spremenijo pojmovanja neke teme? Kaj pa odkrivanje spolnih zlorab v Katoliški Cerkvi in raziskovanje prisilnega pokristjanjevanja in ugrabljanja indijanskih otrok v Kanadi? Se mar ustaljeno vrednotenje ne sme spreminjati? Kaj pa novo dojemanje kolonializma in rasizma? In nov pogled na zgodovinsko družbeno zapostavljenost žensk? Naj res pustimo preteklost?
Slovenski intelektualno impotentni zgodovinarji so prisiljeni sprejemati nove podatke, hkrati pa vse svoje teoretiziranje prilagodijo vnaprej določenemu cilju, namreč da se osnovno vrednotenje ne glede na njih ne spremeni. Gre za specifično obliko negacionizma, kjer obstoja dejstev ne zanikajo, njihov pomen pa – iz strastne ideološke potrebe po dokazovanju nedokazljivega – pri prikazu vzročnosti sosledja dogodkov v celoti ignorirajo. Zato so primorani govoriti popolne neumnosti. V Španiji se lokalni politiki še sedaj trudijo, da z glasovanjem v mestnih svetih spreminjajo imena ulic, ki so bile poimenovane po ljudeh, ki so pod Francom delali zločine. Je to torej podli revizionizem? Obstaja dokumentarni film, v katerem sta dva novinarja v sedemdesetih hodila po malih krajih v Avstriji in bivše naciste – sedaj župane, načelnike policije in hotelirje – spraševala o njihovi problematični preteklosti. Marsikateremu se je pomračil obraz in z jezo je rekel: »Le koga to še danes zanima. To je preteklost. Mar nimamo dovolj sedanjih problemov? Njim se posvetimo«! Človeku iz Slovenije zvenijo te fraze zelo domače. Poleg internacionalnih socialistov so očitno pri srcu tudi nacionalnim…
Posvetimo se še očitku o izkoriščanju oziroma zlorabi bolečih tem za pridobivanje volivcev. V parlamentarni demokraciji je normalno, da se poskuša animirati potencialne somišljenike za dosego skupnih ciljev. Za politike slovenskih desnih strank so te teme tudi intimno pomembne. Prizadevanja teh strank v parlamentu so vselej bolj ali manj izrazito usmerjena tudi v dejanja, ki so v skladu z željami žrtev komunizma, njihovih svojcev in vseh, ki nas te stvari vznemirjajo. Le kako bi torej kdo lahko komu očital zlorabo, če si prizadeva za to, kar se mu osebno zdi pravično, če želi delovati v skladu s tradicijo, ki so ji pripadale žrtve in v skladu z željami njihovih svojcev?
Po logiki tistih, ki v tem primeru očitajo zlorabo neke bolečine, bi se opozarjanje na katerikoli problem s strani katerekoli politične stranke lahko interpretiralo kot izkoriščanje neke stiske za sebične koristi. V resnici gre za najnormalnejše delovanje strank v parlamentarni demokraciji za doseganje tega, kar se politikom zdi dobro. Dodatno pa je celo vprašljivo, ali iz tega prizadevanja desnih strank nujno sledijo praktične koristi v obliki volilnega rezultata. Človek bi si želel, da bi, vendar pri stanju v naši družbi – tudi v katoliškem delu – o tem ne more biti popolnoma prepričan. Zato je toliko bolj očitno, da so ta prizadevanja politikov načelne in ne pragmatične narave.
Očitek o »spolitiziranosti« te teme pa nam pokaže vso neumnost ali načrtno zavajanje tistih, ki ga izrekajo. Spolitizirati pomeni napraviti za politično nekaj, kar ni politično vprašanje. Ampak ta tema vendar izrazito je politična! Odnos do žrtev komunizma ni na primer stvar kake stroke. Zgodovina, arheologija, biokemija, pravo, kriminologija, psihologija itd. namreč lahko prispevajo svoje parcialne ekspertize, na podlagi katerih se o stvareh odločamo državljani oziroma v našem imenu izvoljeni politiki. To je poudarjeno politična tema ne samo v širokem smislu politike kot skrbi za polis oziroma kakršnegakoli ukvarjanja z javnimi zadevami, ampak vsekakor tudi v ožjem smislu politike kot delovanja parlamentarnih strank: saj se v parlamentu (oziroma v vladi, ki jo parlament izvoli) sprejemajo odločitve, ki zadevajo te probleme; ena vlada je uvedla dan spomina, druga ga je ukinila.
Pri tej temi pa pri strankah ni soglasja in leve nikakor ne skrbijo za uveljavljanje smiselnega odnosa do komunističnega nasilja, saj to ni v njihovem interesu. Same od sebe nikoli niso napravile ničesar v tej smeri, ravno nasprotno, tovrstna prizadevanja so vselej zavirale. Zato se morajo na tem področju toliko bolj truditi desne stranke (in s tem zastopati državljane, ki si tega želimo). Ko pa te stranke to počnejo, se oglasijo leve rekoč, žrtve komunizma so sicer res pomembna tema, ampak vi jih zlorabljate za kulturni boj in svoje interese… Le zakaj bi bile potem same tozadevno povsem nedejavne in celo zaviralne, če bi res mislile, da gre za dejanski problem? Na podlagi delovanja parlamentarnih strank je očitno, da o komunističnem nasilju soglasje ne obstaja, zato je to vsekakor politično vprašanje tudi na strankarski ravni. Ko torej nekateri govorijo o »spolitiziranosti« nečesa, kar zagotovo je politična tema par excellence, s tem samo brez sramu kažejo svojo miselno zmedo, površnost in neumnost: avtomatično ponavljajo naučene fraze, ne da bi pomislili, kakšne nesmisle izrekajo.
