Piše: Jan Peršič (KUD Kdo)
Očitek glede razdvajanja domnevno enotnega naroda in umetnega ustvarjanja razkola, ki ga brez »desničarskih hujskačev« sploh ne bi bilo, pa je kulminacija zavajanja pri nekaterih in neumnosti pri drugih: pravijo, da govor o grozotah iz bližnje preteklosti pri ljudeh zbuja močne odzive, kar na družbeni ravni samo škoduje.
(Tudi če bi to držalo – ali ne bi bila srhljiva podoba družbe, ki bi za »uspešnost« potrebovala lagodno neobremenjenost in bi zato iz svojega spomina izbrisala nedavno trpljenje mnogih?) Dejansko drži ravno nasprotno: zamolčani, nekaznovani in neustrezno tematizirani zločini so za družbo breme. Še danes se opredeljujemo do dilem iz preteklosti, ker na kolektivni ravni neke stvari niso bile razčiščene in problematizirane ter ni prišlo do soglasja o osnovnih stvareh. Človeka vedno znova preseneča težko pojmljiva nevednost. Veliko sicer inteligentnih in izobraženih ljudi ima do hudodelstev partizanske strani in povojne represije ignorantski odnos: mnogi sploh ne poznajo dejstev, drugi pa strahote relativizirajo, opravičujejo in nekateri celo zanikajo. O njih nočejo razmišljati z isto logiko, ki jo uporabljajo sicer.
Navadili pa smo se poslušati, da »desničarji s pogrevanjem preteklosti razdvajajo« (kot da narod ne bi bil izrazito že razdvojen). Seveda pa bi se prav isto dalo očitati levičarski retoriki. Iz nje je namreč razkol – ki ga sicer zanikajo ali vsaj minimalizirajo – popolnoma razviden, saj vedno bolj operira z izrazom »fašist«. Tega se prideva vsem »nepravim« in »nenašim«, čeprav s fašizmom nimajo ničesar. Prav posebno pa so kot fašisti označeni takratni in današnji nasprotniki komunistične revolucije iz obdobja druge svetovne vojne. Naravnost komično pa je, da je realnost razdvojenosti najbolj očitna pri neštetih političnih, zakonodajnih in administrativnih odločitvah ter ukrepih – na primer pri razdeljevanju proračunskega denarja v kulturi –, kjer vladajoče leve strukture (v najširšem pomenu te besede) ljudi striktno delijo na naše in nenaše. Kot nadaljevanje medvojnega razkola prek neštetih vzvodov moči pozorno skrbijo, da na najrazličnejša mesta, ki imajo vpliv na mišljenje državljanov, ne nastavijo nikogar, ki je do partizanske strani odklonilen. Tudi mrtve delijo na naše in izdajalce, zato žrtev revolucije nočejo pokopati v Ljubljani. Žive in mrtve nasprotnike revolucije želijo izključiti iz javne sfere.
Slovenski razkol se torej da opazovati pri administrativnem delovanju vladavine struktur filokomunistične kontinuitete. Te so izmuzljive in razpršene, saj ne gre za ozke klike vladajočih zarotnikov, temveč jim pripada vsakdo toliko, kolikor s svojim delovanjem sodeluje pri udejanjanju opisane selekcije. Levičarji na podlagi ideologije dejavno izvajajo delitev, vendar tega nikoli jasno ne izrečejo. Nasprotno, pretvarjajo se, da razkol sploh ne obstaja, s čimer skušajo drugi pol izriniti v javni neobstoj: ustvariti se skuša samoumevno vzdušje, da smo vsi »za partizane« (kar naj bi itak objektivno bil edini pravilni odnos do stvarnosti). Razkol udejanjajo kot nekaj tako samoumevnega in avtomatičnega, da se tega mnogi ne zavedajo eksplicitno; njegove posledice jih ne prizadenejo in v intimni sferi ga ne občutijo, zato ga tudi zlahka spregledajo in zanikajo. To zanikanje očitnega, ki se v javni sferi dogaja s pozicije moči, pa toliko bolj krepi občutek razdvojenosti pri pripadnikih šibkejšega pola v njihovi intimni sferi. Če torej kdo očita, da »spravna« prizadevanja dejansko razdvajajo, očitno misli, da narod sam po sebi ni že razdvojen, to pa je možno samo tako, da ignorira obstoj druge strani kot relevantne za življenje naroda.
Nekateri zanikovalci razdvojenosti namenoma zavajajo, pri drugih pa gre za nevednost. Resnično mislijo, da obujanje preteklih travm in govor o »spravi« dejansko ustvarjata razkol, ki ga brez njiju sploh ne bi bilo. Vendar na osebni ravni razkol obstaja kot najevidentnejše dejstvo. Koliko ljudi, ki so bili zaradi revolucije neposredno prizadeti, je bilo še živih v devetdesetih, ko so se ta zavajanja začela? Takrat so živele celo še nekatere matere umorjenih! Koliko je še danes ljudi, ki so zaradi komunizma trpeli? Koliko je takih, katerih bližnji so trpeli? In koliko, ki nas zaradi sočutja in občutka za smisel ter pravičnost vznemirjata ignoranca in nesmiseln odnos, ki je za žrtve žaljiv? Malokdo od brezbrižnih se zaveda, kako intenzivno prizadetost in zamero lahko porodijo ne samo načrtno zavajanje, ampak tudi udobna nevednost in šibko mišljenje ljudi, ki imajo hkrati ostra stališča.
Vendar niso vsi partizanstvu naklonjeni ljudje brezbrižni in neobremenjeni. Nekateri so tudi bolj goreči. Izražanje protipartizanskih stališč lahko pri takem človeku prav tako povzroči zamero. V njegovem zadržanju ga utrjuje dejstvo, da so njihovi predniki (ki verjetno niso storili nobenega zločina) med vojno trpeli zaradi dejavnosti protirevolucionarne strani. Vendar noče razumeti, da bi moral biti jezen na komuniste. Noče razumeti, da so njegovi predniki bili v svojem patriotizmu prevarani in izkoriščeni za revolucionarne načrte in so s svojo udeležbo na partizanski strani žal hočeš nočeš pripomogli k moči revolucionarne vojske, ki je zagrešila mnoge zločine, preden je protirevolucionarna stran sploh dejavno nastopila. Revolucionarno nasilje je namreč bilo odločilno za vzpostavitev upravičene samoobrambe, česar mnogi nočejo vedeti.
Legitimnosti samoobrambe pa ne zmanjša dejstvo, da so protirevolucionarji naloge za zaščito prebivalstva izvajali v okviru okupacijske oblasti. Ignorantov ne zanima, da je to bilo v skladu z mednarodnim okupacijskim pravom. Formalna legalnost sicer nikoli ni absolutni in dokončni argument, je pa precej pomemben, vendar se z njim še nikoli nihče ni upal spoprijeti. Samoobramba pa je bila upravičena tudi moralno: ko je življenje neposredno ogroženo, se sme sprejeti orožje od kogarkoli. Za boj sta potrebna dva, vendar nikakor ni vseeno, kdo je začel in s kakšnimi motivi (prav tako pa ni nepomembno ogromno nesorazmerje pri številu in naravi storjenih zločinov). Večina Nemcev, katerih predniki so padli v boju denimo z Američani, do njih ne goji zamere, saj se dobro zaveda, kdo je vojno začel. Jezni so na naciste. Marsikateri potomec partizanov pa se ne zaveda, kdo je začel pri nas, zato goji zamero do protirevolucionarne strani in ne do komunistov.
Kdor torej misli, da avtentične razdvojenosti sploh ni in da ta obstaja samo kot posledica načrtnega obujanja določenih tem, ignorira dejstvo, da obstajamo mnogi, za katere sta omenjeni vznemirjenost in prizadetost eksistencialno dejstvo, ki predhaja vsaki politiki in propagandi; prav tako nista stvar odločitve ali načrtnega prizadevanja, temveč sta neposredna bivanjska danost na intimni ravni. Realnost razdvojenosti sicer včasih vsaj malo izkusijo tudi njeni zanikovalci: koliko nas ima do človeka – znanca, sorodnika ali celo prijatelja – ki ignorira dejstva in razmišlja nesmiselno, hkrati pa ima izrazito izdelano in odločno mnenje, nek zadržek, ki ga kdaj tudi začuti, čeprav mu morda ne pozna vzroka? (In koliko nas čuti neko bližino do ljudi, ki čutijo podobno kot mi, čeprav nam morda sicer ne bi bili posebno simpatični?) Ena četrtina? Ena petina? Vsekakor manjšina, vendar precej velika manjšina. V nekem oziru skoraj brez moči, vendar hkrati dejavnik, ki se ga ne da prezreti in ki vpliva na družbeno klimo ter tudi na vsakdanje medčloveške odnose: koliko prepirov se zaradi te teme zgodi med ljudmi ob družabnih priložnostih! Zato je slovenski razkol zgolj realno dejstvo.
Človek je večkrat presenečen, ko se zave, da marsikdo, ki je s tem neobremenjen, resnično ne ve, da nekateri na sočloveka gledamo tudi skozi prizmo njegovega odnos do žrtev komunizma. To nevednost je treba razumeti kot posledico dolgoletnega terorja in načrtnega zamolčevanja s strani oblasti, ki sta povzročila pojav šepetalcev: včasih celo nasprotniki komunizma eden za drugega niso vedeli, saj so se bali govoriti. Mnogi današnji zanikovalci razdvojenosti so tako odrasli v svetu, kjer teh problemov na površju sploh ni smelo biti in je bilo samoumevno, da smo vsi »za partizane« (to pa so prenesli tudi na potomce). Tudi po demokratizaciji, ko so te stvari smele postati javne, so ostale na obrobju njihove pozornosti kot nekaj tujega in nepotrebnega, kar na njihovo vsakdanje življenje domnevno nima nobenega vpliva. Za take ljudi je to bil kvečjemu teoretičen, abstrakten problem, ne pa nekaj dejanskega. Želeli so samo neobremenjeno živeti. V nekem oziru bi jih človek lahko razumel in jim ne zameril, če ne bi pri tem pozabljali, da obstajajo tudi mnogi, ki jih je komunizem globoko prizadel, ta prizadetost pa je zanje temeljno eksistencialno dejstvo.
Po svoje so na družbeni ravni bolj kot današnji maloštevilni resnični pristaši krvave revolucije – ki bi zlahka morili tudi danes – problematični mnogi revoluciji dejansko nenaklonjeni ljudje, ki pa so se zaradi svoje iracionalne naklonjenosti do partizanstva predmiselno odločili za težko pojmljivo neumnost: za ignoriranje zgodovinskih dejstev in trmasto nagnjenost k absurdni interpretaciji, ki se ne meni za žrtve. Partizanka vojska je žal bila zgolj orodje komunistične partije za izvedbo stalinistične revolucije in prevzem oblasti, ki je pomenil večdesetletno ustrahovanje državljanov. Zato človek na to vojsko ne bi smel gledati brez grenkobe in občutka prevare. Oni pa so zaradi naklonjenosti do psevdonarodnoosvobodilnega boja prisiljeni pozabiti na svoje siceršnje vrednote in (vsaj implicitno) braniti tudi morilski in represivni komunizem.
Dejansko je zato vsa družba obremenjena z bližnjo preteklostjo. Nujni pogoj za pomiritev in prijetnejše sožitje bi bila seznanjenost z dejstvi in smiselno vrednotenje, ki bi bilo stvar velike večine, s čimer v bližnji prihodnosti še ne moremo računati. Vendar človeško nagnjenost k zlu in neumnosti tudi sicer lahko vidimo na vsakem koraku, zato nas to ne bi smelo preveč presenečati in vznemirjati. Za ta svet bomo itak kmalu vsi mrtvi. Na osebni ravni pa zaradi večnostne razsežnosti ni vseeno, kako se človek na zlo odziva. Recimo tako, da piše o filokomunizmu in neumnosti; pri tem si ne domišlja, da bo pri prepričevanju kdove kako uspešen, temveč to dela z ozirom na večnost.