Piše: Jožef Praprotnik
Čeravno ovenčani s slovenskimi zastavami, se torkovi protestniki – kot oni prejšnji – niso zaustavili niti ob napovedi dvodnevnega srečanja in dogovarjanja najvišjih evropskih politikov na Brdu pri Kranju. Zakaj torej ti protesti in komu v korist? So izraz velikega domoljubja, ljubezni do domovine, ko si peščica – v primerjavi z vsemi Slovenci – tako razumeva »demokracijo« in jo pod krinko nasprotovanja »PCT« ter z zahtevo po ulični zamenjavi vlade predstavlja Sloveniji in svetu? Komu koristijo granitne kocke, ki letijo proti nič krivim varuhom reda ali uničevanje skupne lastnine ter končno uporaba vodnega topa in solzivca?
Na zgornja in vsa ostala vprašanja v tem sestavku si naj dragi bralec odgovori vsak sam. Se torej protestniki za naš blagor tako rekoč žrtvujejo, ko protestirajo proti PCT ukrepom, čeravno niso zrasli na zelniku te vlade in se z njimi zoperstavljajo virusu po vsem svetu? Bolj uspešno v drugih državah Unije in manj uspešno v državah, kjer jim primanjkuje cepiv. In potem ko se protestniki okličejo in imenujejo svojo stranko za Resnico, je mar to dovolj resno in verjetno? In koliko je resnice v trditvi, da » sedanja vlada slabo vodi epidemijo« in še »da se ta vlada maščuje svojem ljudstvu«, kar je med drugim povedal nekdanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber v oddaji Politično s Tanjo Gobec na nacionalni TV? Je sploh smiselno, da najvišji predstavnik Slovenije, predsednik gospod Borut Pahor – ne glede na svojo dobronamernost in pomirljivost – sprejme v svojem kabinetu predsednika samooklicane stranke Resnice Stevanovića, ki ga seznani z protestniškim ultimatom potem, ko so na enem svojem protestu uničevali našo skupno lastnino? Je sploh verjetno, da gre pri vseh teh protestih v končni fazi za nekaj, kar bo koristilo naši skupnosti ali gre zgolj za lastno promocijo posameznikov in njih ambicije, da se povzpnejo iz anonimnosti? Je za slab odziv Slovencev na cepljenje resnično kriva »slaba« vladna komunikacija z ljudstvom, čeravno še nikoli do zdaj nismo bili tako povezani s svetom in o nobeni stvari ni bilo toliko poročil v medijih in na spletu? In ko že pišem o komunikaciji, so mediji odigrali vlogo, ki bi jo pričakovali ob izbruhu bolezni svetovnih razsežnosti, saj so bili izgredniki predstavljeni bolje, kot tisti, ki se z njo bojujejo?
Odgovore na ta vprašanja bo sicer prinesla prihodnost, vzroki zanje pa se tistim, ki jih ne marajo videti, skrivajo v preteklosti. Zakaj slovenski kulturni praznik praznujemo na dan pesnikove smrti in ne rojstva, zakaj vsako leto s pompom obeležujemo dražgoško bitko in je komajda omenjena bitka v Jelenovem žlebu? Zakaj so posneli celo film Preboj, ko je partizan Franc Sever – Franta, v svoji knjigi napisal, da so se na Menini planini v zimskih razmerah srdito bojevali s premočnimi okupatorskimi silami – ki podobno kot krava, ko crkava, najbolj brca – potem pa so se po leseni drči drseč ritensko srečno umaknili iz obroča? Zakaj Ivan Maček – Matija ni prišel s pravo barvo na dan in svojim soborcem ni povedal resnice o življenju v Sovjetski Zvezi in je to povedal skoraj 50 let pozneje? Zakaj jugonostalgiki opisujejo življenje v Jugi idilično, ko so se po kavbojke, pralni prašek in kavo vozili v bližnjo tujino, danes pa imajo naši sodržavljani 120 tisoč nepremičnin na Hrvaškem in po anketah sodeč ne živijo slabo? Vprašanj bi lahko natresel še tisoč, pa vendar za konec le še eno. Zakaj samooklicana koalicija ustavnega loka vladi očita, da ni delegirala onih dveh tožilcev v EU, ko je na dlani, da tožilstvo ni uspešno rešilo niti en samcat primer gospodarskega kriminala ob ropu stoletja ali bančni luknji? In če tožilstvo ne, mar onadva?
Jožef Praprotnik, Jesenice
