Piše: Franc Mihič
Izrael je država, ki so jo ustanovili Judje, na osnovi sklepa Združenih narodov. Združeni narodi so novembra1947 izglasovali delitev Palestine, mandatnega območja (kolonije) Velike Britanije, na judovsko in arabsko (palestinsko) državo.
Palestinci in arabske države te delitve oz. ponujene države niso sprejeli in so jo zavrgli. Pokazali, so da niso pripravljeni upoštevati sklepov Organizacije združenih narodov. Na dan, 4. maja 1948, je voditelj Judov David Ben Gurion prebral izraelsko deklaracijo o neodvisnosti. Že naslednje dni so novo državo Izrael napadle arabske sosede, Egipt, Jordanija, Libanon, Irak in Sirija, brez vojne napovedi. Judje so, kljub veliki moči arabskih držav, le uspeli ubraniti državo Izrael in to z orožjem, ki jim je ga prodala komunistična Češkoslovaška. Del orožja je prišel v judovsko državo tudi s pomočjo Titove Jugoslavije. David Ben Gurion je tedaj dejal: “Brez češkega orožja bi nas Palestinci oz. Arabci potisnili v morje!”
Vojna je terjala skupno 10.000 žrtev. Od tedaj so se na Izrael skoraj vsako leto zvrstili napadi palestinskih terorističnih organizacij, kot je Hamas, ki je vojaško krilo stranke. Stranka Hamas ima sedaj večino v palestinskem parlamentu. Hamas je z napadi izzival Izrael, ki se je potem maščeval Hamasu in se tako branil pred njihovimi napadi. Zaradi potreb povečanja varnosti njihove države, je Izrael zasedel dele palestinskega ozemlja. Hamas ima namreč tudi danes še cilj, da potisne Izrael iz Palestine.
Ne verjamem, da ima Hamas res mandat palestinskega ljudstva za nadaljevanje boja, dokler ne potisne Izraelce v morje. Spopad Hamasa z Izraelom terja ogromne žrtve med Palestinci, ki so živi zid za borce Hamasa. Takšno ravnanje Hamasa, da so mu živi zid nedolžni Palestinci, družine in tudi otroci ne pelje v končanje vojne, saj ima Hamas še vedno zajete talce, med katerimi so bili tudi starejši, bolni in otroci. Mnenja sem, da imajo za uničenje Izraela večji interes muslimanske države, kot so, Katar, Turčija in predvsem Iran, saj je za te države pomembno, da je muslimanstvo državna vera. Tehnološko visoko razvit, demokratičen Izrael, ki je pluralna država, tehnološko je zelo razvita družba in ima odlično tehnološko opremljeno in učinkovito vojsko, v kateri tudi ženske, »kot vojakinje branijo državo«, ki je za te muslimanske države sovražnik, ki lahko napade ali zavrne vsak napad teh držav.
Hamas je lani oktobra zopet presenetil in napadel Izrael. To je bil zelo dolgo načrtovan perfiden napad na Izrael, da je Hamas vdrl na izraelsko ozemlje in pobijal izraelske vojake, brutalno celo civiliste, cele družine z otroki in zajel je tudi talce, tudi tuje turiste, bolne in tudi otroke. Izrael je bil tako zopet ogrožen in je z vojaštvom sledil Hamasu, ki je v dveh letih v Gazi, nad zemljo in pod zemljo, zgradil težko premagljivo trdnjavo. V podzemlje je Hamas potiskal nedolžne Palestince, žene in otroke, ki so jih borci Hamasa uporabili za živi ščit ob napadih izraelske vojske. Hamas s pomočjo živega ščita nedolžnih rojakov, povečuje število mrtvih, tudi med otroci, kar je zločin nad lastnimi rojaki. Borce Hamasa to ne moti, saj so zaprisegli, da se bojujejo do zadnjega moža, ker jih po junaški smrti čaka pravi raj in mlade device. V knjigi “ALAMUT” pisatelj Vladimir Bartol opisuje, kako po smrti postaneš svetnik. To delo je največkrat prevedena slovenska knjiga, skupno vse naklade znesejo več kot 100 milijonov.
Palestinci si gotovo želijo svojo državo, a niso ustrezno organizirani in so zato nemočni, da bi po mirni poti prišli do svoje države, čeprav vedno ne spoštujejo sklepov OZN. Prepričani so, da bodo premagali Izraelce tudi s pomočjo palestinske visoke rodnosti. Znana je izpoved palestinske žene, prikazana v medijih, da so palestinske žene pripravljene možu roditi veliko otrok, po možnosti fantov, vse za zmago Palestincev, dokler Palestinci ne dobijo svoje države. Raziskave so pokazale, ko umre dovolj mladih moških, razviti organizirajo mirovno konferenco! Berem. Profesorja Gunnarja Heinsohna z bremenskega Instituta Raphaela Lemkina za raziskovanje ksenofobije in genocida zanimajo narodi na drugi strani demografske lestvice, tisti, ki so s stotinami milijonov mladih sicer daleč od izumrtja, zato pa blizu vojn in revolucij. Ne grozi jim boj za premajhne količine hrane, ampak za vpliv v družbi, gre za odnos med očeti in sinovi. V državi z milijardo prebivalstva in 125 milijoni mladih moških med njimi lahko vse poteka mirno. Drugače pa je v islamskem svetu, ki je imel leta 1900 150 milijonov prebivalcev, danes pa jih je dobra milijarda več in večina med njimi sploh nima perspektive.
Zakaj se arabski svet sploh bojuje z Izraelom? Izrael ima vsega skupaj 6,1 milijona ljudi, četudi bi vse ubili, jim ne bi veliko pomagalo, s tem ne bi rešili svojih težav, niti ne bi dobili veliko prostora. Razvoj islamskih družb zavira položaj žensk. Dokler nimajo pravic za dedovanje lastnine in najemanje kreditov, si lahko svoj položaj v družini in družbi potrjujejo le z rojevanjem otrok, po možnosti sinov. Zgodovina je tudi pokazala, da vojne in revolucije izbruhnejo vedno tedaj, ko delež otrok v kakšni družbi preseže trideset ali petdeset odstotkov. Tako stanje je že med Palestinci, ki pa verjamejo, da je visoka rodnost palestinskih žena naravno sredstvo za ohranitev in razvoj naroda. Izraelci nimajo visoke rodnosti in nimajo možnosti, da bi jih lahko branili maloštevilni sinovi. Branijo se lahko le z njihovo moderno opremljeno in usposobljeno vojsko, v kateri so moški in ženske, ki branijo državo Izrael. Raziskave so pokazale, da revolucijo ali vstajo, skoraj nikoli ne povzroči revščina, ampak pomanjkanje osebnih perspektiv za mlade, zlasti za mlade moške. Visoka rodnost palestinskih žensk zagotavlja vojaškemu gibanju Hamasu dovolj mladih fantov, ki sicer nimajo nobene druge perspektive, kot postati Hamasov borec, ki se ne boji umreti in bo po smrti svetnik, kar je nazorno opisano v knjigi »Alamut«.
Revolucionarno gibanje Hamas je torej tudi posledica pomanjkanja perspektiv med mladimi Izraelci. Spopadi lahko nastanejo v lastni skupnosti, to je kot revolucija v lastni državi ali pa kot spopadi v tujini, med državami. Revolucija za spremembe v državi izbruhne in je mogoča le, ko je v državi dovolj na voljo dovolj nezadovoljnih, predvsem mladih ljudi. Zgodovino vedno ustvarjata samo dve stvari, revolucija doma in osvajalna politika navzven. In vedno jo ustvarjajo sinovi. Palestinski mladi moški zbrani v Hamasu, ne izvajajo revolucije doma, ki bi jim prineslo spremembe, ki so potrebne za dosego boljšega življenja! Namesto da bi se osredotočili na potrebne spremembe v Palestini, pa Hamas lani vdre na izraelsko ozemlje in napravi masaker nad Izraelci, nad družinami in otroci, nad turisti in zajamejo nedolžne talce. Potem se borci Hamasa umaknejo in utrdijo v Gazi, ki je prava trdnjava, pripravljena za ta spopad. Hamas ne odstopa od cilja, uničiti Izrael. Tako ne bo konec sovražnosti med Palestinci in Judi, le palestinske žrtve bodo še večje, tudi zaradi palestinske zmote, da bo rodnost rešila Palestince in uničila Izraelce. Vojne in revolucije skoraj nikoli ne povzroči revščina, ampak pomanjkanje osebnih perspektiv, predvsem mladih. Humanitarna pomoč Palestincem je nujna, vendar ne zadošča za sklenitev sporazuma za mir. Avstralski pisatelj Morris West v svoji knjigi »Hudičev advokat pravi: “Naj bodo dežele ali narodi kakorkoli skregani, živeti morajo drug ob drugem kakor v družini. Takšne je Bog ustvaril in če bi brat pomeril s puško proti svojemu bratu, bosta oba končala v medsebojnem uničenju. Tega se zavedajmo, zato bodimo strpni, vljudni in ponosni v prepričanju, da bomo nekoč premagali svoje slabosti.”
