Piše: prim. Janez Remškar, dr. med.
Čas v poznih 80. letih je bil čas, ko je v celotnem bloku t .i. socialističnih držav prišlo do ekonomske krize v sistemih, ki so bili nedemokratični, totalitarni in so vso oblast imeli komunisti. Mladim, čeprav nevajenim »gledati nazaj«, priporočam, da vendarle vsaj malo tega narede. Nenazadnje nas naj bi zgodovina učila, vendar se človeštvo uči in razvija na vseh področjih znanosti, le v svoji nravi se, kljub izkušnjam iz zgodovine, ne nauči ničesar. To nas vodi v vedno nove konflikte, v vedno nove vojne!
Ali smo to sposobni prekiniti? Bojim se , da ne. Prav zadnji nastop zadnjega komunističnega predsednika, ko je kategorično zavrnil sodelovanje preko sredine političnega razmišljanja, kaže, da se še ni otresel totalitaristične miselnosti, miselnosti, da je prav le na eni politični strani. Vsi ki mislijo drugače so reakcionarni, zaostali. Tega sicer ni rekel neposredno, res pa je, da pred dvema letoma in pol ni komentiral izjav kandidata za predsednika vlade, ko je opletal z izrazi fašist, temne sile itd.! Res pa je, da nas je prav on z somišljeniki pred letom 1990 omejeval na vseh ravneh. Spravili so nas v nemogoče, zaostale gospodarske razmere, sami pa živeli na »veliki nogi«. Pri tem ne mislim samo na materialne dobrine, prilaščene vile, gradove ter vse ostalo premoženje, ko so lastnike razlastili, nekatere celo umorili. S tem premoženjem, dobljenim na krvav način, se je okoristila le tedanja nedemokratična politična elita. Kot se nekateri še spomnite, mladi pa tega ne vedo, privoščili so si, posebej samo zase, zdravstveni sistem, financiran z posebnimi sredstvi proračuna (Sanatorij Emona). To je bila za njih in tudi za njihovega zadnjega predsednika enakost. O ostalih nečednostih sedaj ne bom pisal. Želim pa mladim na kratko predstaviti , kako smo »nastajali« in živeli nekateri zdravniki v letih od 1970 do 1990.
Mladi, naj vam ob tem povem, kot zdravnik, ki sem izšel iz delavske družine, da sem študiral in ob tem moral delati. Raznašal sem časopis in imel na skrbi vso dolžino in širino, (od Gradaščice do Ceste v Mestni Log) Gerbičeve ulice na Viču, Morda je zanimivo vedeti, da sem kot raznašalec v letih 1970 -71 zaslužil 160 000 dinarjev, ob dodatni nagradi, (zjutraj sem, zaradi obveznosti na fakulteti, časopis prinašal zgodaj). Ko sem začel delati, sem kot zdravnik imel plače 140 000 din , ob tem so mi en odstotek odvzeli za gradnjo cest. V Ljubljani leta 1970 ni bilo mogoče dobiti garsonjere, ne da bi za dve leti naprej plačal v devizah, česar nisem imel. Klub mestu specializacije v UKC LJ sem odšel na Golnik, kjer sem dobil stanovanje. V nadaljevanju, kot zdravnik, po pravilniku klinike, nisem mogel dobiti kredita. Odločil sem se za hranjenje v banki, kar ni prineslo večje vsote. Veliko mi je pomagal prijatelj, ki mi je posodil deset tisoč mark, za katere sem dobil 300 milijonov dinarjev posojila. Kasneje so se pojavil t. i. R kredit, ki so mi ga v banki odsvetovali, ker bi predolgo odplačeval le obresti. Tako je bilo v opevanem socializmu, samoupravljanju, komunizmu. Zadeva gradnje hiše, česar si želi vsak, se je odvila tako, da sem jo delal 11 let , ob tem hodil v službo, delal na intenzivnem oddelku, predaval , vzgajal študente, zdravnike specializante, z razbrazdanimi rokami. Bili so sosedje, ki so to komentirali, z besedami: kako je mogoče, da je država tako bogata, da lahko zdravnik v roki drži lopato in kramp. Morda je res, da si nisem znal pomagati, recimo, da nisem dobil analiz zdravil, ki so bila pred tem že analizirana in preverjena v tujini, a jih je morala naša farmacija še enkrat preveriti! Zakaj? Morda zato, Ker smo Slovenke in Slovenci nekaj posebnega v patofiziološkem smislu. Šalim se. Nekateri, »sposobni« , zdravniki so to dobili dobro plačano in farmacija je pričakovala, da ji bodo to vrnili, z predpisom, ponovno, pri nas, analiziranega zdravila. Testiranja so seveda dobili, kot sem že omenil »pravi« zdravniki, ki v nobeni točki niso problematizirali učinkov zdravil. O drugih anomalijah ne bom pisal, toliko le za okus, da mladi vedo kako je bilo.
Sedaj bivši šef partije spet odločno zavrača kakršno koli sodelovanje. Seveda, saj je to komunistom v navadi, da ne zapišem, v krvi! Spet naj vas spomnim na slišano v podoficirski šoli v Beogradu. Tam nam je general ob predmetu ONO (osnovi narodne odbrane) v predavalnici povedal, da je Alliende, socialist v Čilu, naredil napako, ker ni likvidiral političnih nasprotnikov. (Bilo je leto 1974!) Prisotni v predavalnici smo se samo spogledali. Toliko, nekaj malega opazk, o stanju v zdravstvu v Jugoslaviji.
In kje smo sedaj? Na poti navzdol! Na poti nazaj!
Spoštovani! Sam sem bil zaskrbljen in moram reči, da nisem presenečen ob takih stališčih nekdanjega predsednika Slovenije. Kot kaže ne verjame v kakršno koli sodelovanje. Na osnovi izkušenj izpred 70. let očitno verjame, da je možno ponovno stopiti po enaki poti, sicer pa je res, da smo od ponosnih naslednikov komunistov v teh 30. letih doživeli že vrsto prevar, ki so jih uradni mediji prikrili in jih bodo prikrili ponovno! Od tod tudi sedanji nameravani Zakon o medijih.
Nisem optimist. Poglejmo evropsko zgodovino. Dve grozljivi vojni v 20.stoletju. sedaj vojna v Ukrajini , da drugih vojn ne omenjam (Bližnjem vzhodu, Sudanu) Tudi nas naša polpretekla zgodovina ni ničesar naučila. Bitka za oblast je neizprosna. Kulturniki, razmišljujoči intelektualci so imeli eno priložnost, ki so jo le deloma izkoristili (samostojnost, NATO, EU), strukture v državi pa so ostale neokrnjene. Enake priložnosti ne bomo imeli, če se na desni sredini ne bomo sposobni dogovoriti. Žal nismo naredili lustracije, a za ta korak Demos ni imel zadostnega števila, morali smo pritegniti opozicijo, ob tem , da smo se želeli osamosvojiti. In ni vam treba dva krat ugibati, kdo je kaj pogojeval.
