Piše: dr. Ferdinand Blaznik, Dravograd
Akademik Slavko Splichal je v Sobotni prilogi Dela 25.I.2025 objavil članek, ki dokaj zaskrbljeno za položaj novinarjev obravnava medijsko sfero, ki zaradi dogajanja v ZDA grozi z marginalizacijo novinarstva in poteka v imenu boja za nekakšno – v bistvu sprevrženo ,ideološkim interesom podrejeno – svobodo izražanja, ki z razsvetljenskimi načeli svobode mišljenja, znanosti in javnosti nima prav nič skupnega.
Dokaj naiven zapis, ki ne zaznava, da se je tudi v Sloveniji vsa leta veljave zakona o medijih in tudi že prej ,vršila neprestana nepopustljivo-nepropustna cenzura vsega kar ni bilo po volji vladajočim /zlasti levim/ opcijam; seveda ne v razmerju do “naših” izbranih piscev, ampak tistih drugih, tretjih. Izjema je bila pravica do popravka oz odziva na objave, ki je zaradi trdne pravne dikcije ni možno lahkotno obiti in pa seveda pošteno delo neredkih pokončnih urednikov zlasti časopisov in revij z nižjo naklado.Že pred leti sem zaradi nenehnih cenzur, pravzaprav blokad objavljanja mojih najboljših člankov v doktorski nalogi Zakon o medijh označil kot enega izstopajočih nelegitimnih in koruptivnih predpisov.
V lanskem letu so Delo, Večer in Nedeljski dosegli nov vrhunec blokadnega cenzuriranja, ko mi mesece dolgo niso hoteli sporočiti ali bo poslani članek objavljen ali ne, kljub izrecni prošnji za hitro sporočilo in nanizanim referencam/ univ. dipl. prav., mag.prav znan., dr sociologije,veliko št. objav v strokovnih revijah in časopisju vseh vrst, raznotera praksa na vodilnih mestih v gospodarstvu in državni upravi…/.Najbolj zanimivo je ,da v teh primerih ni šlo za nobeno politično, pravno ali sociološko tematiko, ampak za manj znane zanimivosti s področja vzhodno-azijskih kultur. Hkrati pa izstopa nenavadno poenoten nespodobni koncept totalnega molka, ko mi niti na prijazne urgence noben časnik ni hotel sporočiti ali bo članek objavljen.Tako je Delo molčalo skoraj pet mesecev, Večer štiri in Nedeljski dva.Odgovore o zavrnitvah objav sem izsilil šele, ko sem urednike seznanil z navajanjem velikega števila ustavnih določb o pravicah avtorjev do svobode izražanja in množice predpisov o medijih, varuhu človekovih pravic, zagovorniku pravic enakosti, protikorupcijski zakonodaji, pravni teoriji in pravni praksi.Da bi dosegel vsaj neko minimalno zadoščenje glede tega ,da tudi avtorji ob vseh ustavnih, vsaj desetih jasno definiranih jamstvih le nismo povsem brez pravic sem formuliral štiri preprosta vprašanja Varuhu človekovih pravic, ki mi je v dolgem odgovoru sporočil bistvo:uredniki niso dolžni objaviti avtorju članka niti kadarkoli sporočiti ali bo objavljen ali ne. To stališče sem smatral za pravno povsem nevzdržno in tolmačeno Ustavi neprijazno in zato telefonično o tem vprašanju obvestil tudi Komisijo za preprečevanje korupcije, Zagovornika pravic enakosti in inšpekcijo za medije.Vendar tudi nihče od teh organov ni zaznal nobenega znaka kršitve predpisov.Kasneje se je enako ponovilo še pri peticiji poslani na ustrezno kmisijo in Ministrstvom za kulturo.Tako se pokaže žalostno bistvo naše sprevržene zakonodaje ,ko absurdno ne-operacionaliziran predpis o medijih devalvira vse ustavne pravice in temeljne svoboščine avtorjev glede svobode izražanja in nihče od profesionalnih”Varuhov” ne vidi v tem problema.Seveda nihče od teh” Varuhov” tudi ne pozna množice drugih predpisov , ki tudi urejajo področje človekovih pravic; kaj šele zahtevnejša stališča pravne teorije, pravne prakse, nezapisanih ustavnih načel npr. načelo pravičnosti in stališč pravne filozofije ter davnih principov rimskega prava, ki že dva tisoč let obvladujejo pravno misel Evrope kot npr. Marcelovo načelo dobrohotnosti…
Z mojega zornega kota gre predvsem za skrajno nepošten način izvajanja uredniških pravic, ki direktno nasprotuje ne le množici zakonodaje in ustavnih načel; kar navajam v nadaljevanju, ampak gre tudi in predvsem za popolno odsotnost elementarne olike in očitno nevestno delo v službi.
V zakonodaji nI določbe, da bili morali uredniki objaviti poslani prispevek avtorja ,pravijo vsi uradni varuhi človekovih pravic.Neposredne zapovedne določbe res ni najti, je pa instruktivna norma, ki daje usmeritve za objave podana v tč. 1 čl 4,ki določa javni interes na področju medijev in 6. členu zakona o medijih,ki govori o svobodi izražanja. Je sploh mogoče , da je več mesečna blokada oz. popolna neodzivnost glede objave skladna s tem kar zahteva zakonodajalec, ki izrecno terja ,da dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja,nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, svobodnem pretoku informacij,odprtosti medijev za različna mnenja in za raznolike vsebine…Avtonomija urednikov, ki je omenjena v 6. čl. pomeni predvsem določeno varstvo pred vpletanjem države oz.oblasti v njihovo dejavnost ne pa pravico, do arbitrarno svobodnjaške proste presoje zavračanja člankov.
Nič pa ne more zmanjšati teže jasno definiranih ustavno- pravnih jamstev, ki jih imamo državljani glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin in jih uveljavljamo neposredno na podlagi Ustave kot zlasti :
-14.čl. V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na …katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. Vprašanje: Zakaj torej lahko mnogi z slabimi referencami lahkotno objavljajo, drugi pa le v obrobnih rubrikah ali pa sploh ne?
-15 čl.Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.Človekove pravice so omejene le s pravicami drugih in kadar to določa ustava.Nobene človekove pravice ali svoboščine ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava.Vprašanje:Ne vem kako bi lahko bile moje avtorske pravice ustavno podprte z svobodo izražanja omejene s kakšno uredniško pravico totalne proste presoje ,o kateri v ustavi ni ne duha ne sluha.Pač pa sam vseskozi priznavam vsakemu uredniku pravico, da odkloni moj prispevek,če mu ne ustreza, ker menim, da je vsak dovolj dober, da bo zlahka objavljen drugje, Vendar mora biti SPOROČILO V RAZUMNEM ROKU ne pa ,da mi naklepno povzroča škodo.Izmišljene trditve Varuha, da mi urednik sploh ni dolžan sporočiti ničesar , so po mojem primer očitne skrajno neprijazne interpretacije pravne ureditve objavljanja, ker gre za klasičen primer šikane iz pravoznanstva,ki globoko nasprotuje elementarnemu bontonu, spoštovanju dostojanstva… Sicer pa naj varuh pojasni, na kateri določbi zakonodaje bi lahko temeljila taka “pravica” urednika..Že v davnih letih 1811 je Obči državljanski zakonik /ODZ /za tovrstne primere zapisal: Kdor kaj tacega trdi mora to dokazati.Posebej državni organ in vsak drugi odločevalec o človekovih pravicah mora biti sposoben vselej navesti predpis, ki mu določeno pravico daje.In to pravico nato izvajati korektno in ne v očitnem namenu, da avtorju škodi.
-čl 22.Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred…nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah,dolžnostih in pravnih interesih.Vprašanje :V bistvu podobno vprašanje kot pri čl.14 ustave.Zakaj nekateri lahkotno objavljajo nenehno , drugi pa z mnogimi težavami ali pa sploh ne.
– čl.25.Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe…zoper odločbe nosilcev javnih pooblastil s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah…VPRAŠANJE:Mnogi odločevalci sicer nikoli ne izdajajo odločb, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja pritožbena pravica zaradi kršitve temeljnih pravic in svoboščin. V zvezi s tem bi moral Varuh, pa tudi uredniki poznati stališče dr. Toneta Jerovška , nekdanjega ustavnega sodnika , ki je v Zakonu o splošnem upravnem postopku -ZUP,LB 1999 na str.31 zapisal, da ta zakon velja za vse javne službe in nosilce javnih pooblastil,če področja niso urejena s posebnim postopkom kot:javna podjetja,zavodi, združenja, agencije, univerze,policijo…kadar s svojim odločanjem posegajo v pravice posameznikov.Zakaj torej ZUP ne bi veljal za medije, če velja za univerze, ki tudi imajo avtonomijo. Toda nobena avtonomija ne ščiti pred odgovornostjo za kršitve predpisov ampak le pred nedopustnim vmešavanjem oblasti.Samo mimogrede informacija, da je Delo še globoko v socializmu leta 1984 že poznalo kot pritožbeni organ zoper odločitve urednikov Svet za varstvo pravic občanov, štirideset let kasneje pa nič …
-čl.39.Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora,..tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, Vsakdo lahko svobodno zbira,sprejema in širi vesti in mnenja.Vprašanje :Zakaj torej tako nespodobno preprečevanje objavljanja člankov , ki so nepolitični, ne žaljivi, avtorju ,ki ima mnoge reference.Motiv poznajo le uredniki, ki so to počeli in odgovorni uredniki, ki jih pri tem podpirajo.Vsi pa bi morali poznati definicijo integritete, ki neizprosno terja od vseh korektno ravnanje v skladu z etičnimi kodeksi-čl.4 tč. 3. ZintPK in definicijo korupcije iz istega zakona v čl.4 tč.1., ki pravi, da je korupcija kršitev dolžnega ravnanja odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju. Vprašanje: Zakonska dikcija obeh definicij je povsem jasna in ni nobenega razloga, da ne bi veljale te določbe tudi za medije.Zakaj torej tako nepošteno izvzemanje medijev iz odgovornosti za etično ravnanje v skladu z integriteto in glede korupcije, če po dikciji definicije velja ta za javni in zasebni sektor.
-čl.59.Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.Vprašanje:Mar res? Ko o usodi solidnega članka vedri in oblači urednik brez vsakih resnih strokovno primernih kvalifikacij in izvaja naklepno mesece trajajočo šikano t. j. izvaja svoja uredniška upravičenja v očitnem namenu , da avtorju škodi in v neposrednem nasprotju z duhom 4. in 6. člena zakona o medijih.Od vseh Varuhov, KPK in inšpekcije za medije pa ni koga, ki bi sploh podvomil v pravilno ravnanje urednikov.
-čl.60. Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic , ki izvirajo iz umetniške, znanstvene , raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Vprašanje: Tekst ustave je jasen, da bolj ne bi mogel biti ,v praksi pa določba predrzno kršena.
Vse gornje navedbe bi lahko še močno podkrepil z masovnim citiranjem navedb Komentarja Ustave RS,FPDEŠ, LB 2002 vendar prostor tega ne omogoča. Vseeno pa naj poudarim, da Komentar na str. 432 pravi, da je svoboda izražanja v primerjalnem pravu zaznana kot ena najimenitnejših človekovih pravic.Gre za bistveno značilnost, ki odlikuje človeka, kar je prav oblikovanje izražanja misli in idej.Misleči človek pa mora imeti možnosti, da svoja razmišljanja posreduje drugim in je tako nujna predpostavka svobodne osebnosti.Glede svobode znanosti pa je Komentar na str.492 jasno zapisal, da je država dolžna varovati znanstveno svobodo tudi pred vplivom tretjih oseb.Torej tudi v razmerju do urednikov.Dr. Splichal je predčasno zapisal,da je naloga novinarjev v stremljenju k resnici.Dodal bi da tudi v poštenosti in razumevanjem osnov pravičnosti ter v vsaj elementarnem poznavanju ustavnih pravic svobode izražanja.
Znani poznavalec filozofije prava Arthur Kauffmann je v sijajnem delu Uvod v filozofijo prava zapisal ogromno tez in stališč ,ki pomagajo pri hitri presoji primerov kot je ta. Na str.183 pravi,da za pomembno načelo strpnosti velja , da ima v dvomu prednost argument ali dobrina,ki ima največjo tolerančno širino, pri tem pa je treba to načelo vedno gledati v povezavi z načelom odgovornosti.Vprašanje: Mar ima največjo tolerančno širino urednikova arogantna protipravna samovolja ali korektna, podrobno argumentirana prošnja z naštetimi referencami avtorja za objavo ali vsaj takojšnje obvestilo o zavrnitvi članka?
Dr. Lovro Šturm je v znanem delu Omejitev oblasti obravnaval zlasti ustavnopravna izhodišča za varstvo človekovih pravic. Na str. 71 je zapisal mnogo pomembnih stališč za obravnavani primer.Tako pravi, da je splošno načelo enakosti prizadeto tedaj, ko ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje razlikovanje. Bistveno enake primere se obravnava enako.Vprašanje: Koliko znanstvenikov s šibkejšimi referencami je tedaj letos od februarja dalje v Delu, Večeru in Nedeljskem brez težav objavljalo mnoge članke,medtem ko so meni preprečili vse objave.
Ker ne poznam pomembnejšega medijskega teoretika, ki bi z vidika avtorskih težav sploh kdaj resneje izpostavil to tematiko, nameravam kmalu s kratko analizo zakona o medijih, vključno s predlogom novele pokazati, kako ta pereča problematika nikoli ni vznemirjala zakonodajalca in tistih medijskih teoretikov, ki imajo zagotovljeno permanentno objavljanje ne glede na kakovost vsebine.
Dr.Splichal v članku zanimivo pravi:”Težko si predstavljam , da bi danes katerikoli kolikor toliko usposobljeni novinar v celoti ustvaril prispevek brez uporabe orodij umetne inteligence.”Morda bi pa morali z zakonom razbremeniti urednike in podeliti pravico do zavračanja člankov ob upoštevanju določb 4 in 6 čl. zakona o medijih in Ustave izključno umetni inteligenci.Ta verjetno ne bo vzpostavila koruptivnih omrežij privilegirancev in delala usluge oblasti z cenzuro neželenih vsebin. Ne dvomim, da bi bila taka rešitev ugodnejša za avtorje z vidika enakosti.
Na koncu citiram še slikovito odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice: Primer Handyside v. Združeno kraljestvo (7. 12. 1976, A 24, paragraf 49), ki je ključni in v judikaturi ESČP največkrat citirani primer. V tem primeru je ESČP prvič opredelilo velik pomen in vlogo, ki ju ima svoboda izražanja v demokraciji in pluralni družbi. Tako je zapisalo, da je svoboda izražanja eden od temeljev demokratične družbe, eden od temeljnih pogojev njenega napredka ter razvoja vsakega človeka. Varstvo svobode izražanja se ne nanaša le na informacije ali ideje, ki so sprejete z odobravanjem, so ne žaljive ali indiferentne, ampak tudi na takšne ideje in informacije, ki žalijo, šokirajo ali motijo državo ali skupino državljanov. To terja zahteva po tistem pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe.
Seveda vsa teža zapisane kritike v tem članku leti zgolj na navedene časopise in nepoštene “Varuhe “človekovih pravic ob polnem zavedanju, da obstaja tudi velika množica povsem fer novinarjev in urednikov, ki ravnajo korektno in v skladu z ustavo,zakonodajo in svojimi kodeksi.
