Piše: Alenka Bizjak
Delo je 20. februarja 2025 objavilo presenetljiv članek, v naslovu natisnjen z velikimi črkami, ki glasi : »Joc Pečečnik poziva Roberta Goloba k boju proti korupciji« v katerem kot predsednik Kluba slovenskih podjetnikov opozarja predsednika vlade, da korupcija hromi delovanje države.
Klub združuje 500 slovenskih podjetij, ki so zaskrbljeni in močno razočarani nad stanjem v državi. »Na vsakem koraku smo priča koruptivnim dejanjem, predvsem v državnih podjetjih in agencijah, v katerih se zapravljajo ogromne količine denarja«, pove. Ta poslovnež je javnosti že znan kot lastnik zaščitenega državnega spomenika – Plečnikovega bežigrajskega stadiona, ki se že vrsto let v javnosti pojmuje kot sramota za Bežigradom. Mnogo let je v tisku zavajal z obnovo stadiona z načrti, pri katerih naši arhitekti niso hoteli sodelovati, ker je na tem prostoru predvideval gradnjo treh novih objektov, pod njim tudi petetažno garažno hišo, zato je načrte naročil v tujini, njihova izvedba pa bi stadion pohabila. To je vzrok, da ni dobil gradbenega dovoljenja. Sedaj je znano, da stadion prodaja za 18 milijonov očitno skupaj z Olimpijskim komitejem, ki je 20% lastnik stadiona.
To boleče propadanje stadiona spremljamo že dolgo, moj arhiv hrani veliko javnih zavzemanj za njegovo obnovo v izvirni obliki, med drugimi tudi Društva Ljubljana odprto mesto – LOM, ki je v sestavku v čast 150. obletnice rojstva znanega arhitekta Jožeta Plečnika objavilo v Delo 5.2.2022 strokovno mnenje s podpisi arhitektov, kar dveh tudi profesorjev, s sestavku z naslovom »Iskreni poklon Plečniku«. Vemo, da so njegova dela uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine z izjemo stadiona, ki je v žalostnem stanju kot posledica slabega vzdrževanja in dolgoletne nedostopnosti. Njegov lastnik, Joc Pečečnik, je na tem območju predvideval, kot rečeno, nesprejemljive novogradnje in pod njimi garaže z ustanovitvijo družbe Bežigrajski športni park. Na srečo je to zgodovina, a stadion ostaja razvalina.
Zanimivo je, da je Joc Pečečnik tudi na seznamu stotih najbogatejših Slovencev – multimilijonarjev, na lestvici zaseda kar deseto mesto z 240 milijoni, a stadiona ne vrača državi, ki ga je dolžna obnoviti in odpreti za javnost kot park in tudi za potrebe šol pri telovadnih urah. Že takrat je društvo LOM pozivalo ministrstvo za kulturo k postopku razlastitve lastništva in njegovem prenosu na državo. Zapisali so, »da je Plečnikov stadion treba vrniti v javno uporabo kot odprto zeleno rekreacijsko površino in ga čimprej obnovljenega v izvirni obliki kot kulturni spomenik odpreti obiskovalcem«. Zgodilo se ni nič, čeprav ga je mednarodna organizacija Evropa Nostra, katere poslanstvo je ohranjanje kulturne dediščine, uvrstila med sedem najbolj ogroženih kulturnih spomenikov v Evropi. Tudi mednarodna organizacija DOCOMO, ki se ukvarja z dokumentiranjem in varovanjem arhitekture modernega gibanja, ga je vpisala na seznam ogrožene dediščine (Heritage in danger).
Se bo sedaj vendar kaj spremenilo, čeprav nič krivi stadion bremeni dejstvo zasedanja evharističnega kongresa leta 1935 in sramotna domobranska izdajalska prisega sodelovanja z okupatorjem med II. svetovno vojno?! Čas bi že bil, da so tudi pri nas medijske vsebine, ki ustvarjajo naš skupni javni prostor, jasno ločene od osebnih mnenj ustvarjalcev vsebin, piše znana arhitektka Nina Granda ravnokar v Delu 19.2.2025 v svoji kolumni, kjer tudi ugotavlja, da se »sedaj načrtno uničuje Plačnikova dediščina«.
Lepo in prav bi bilo, če bi NLB, ki je lani ustvarila 514,6 milijona, to je pol milijarde dobička, dala denar za obnovo stadiona in s tem pridobila hvaležnost in ugled v svoji državi.
