Piše: Jože Kržič
Po načelu „več ljudi več ve, vsega pa nihče“ se pridružujem zanimivi razpravi gospoda Beštra kot odziv na serijo člankov mag. Jana o izgubi pameti na Zahodu. Razvila se je v kar pravo polemiko, kar seveda ni nič narobe. Ne bom razsojal, kdo ima bolj prav in kdo manj. Tudi sam se z obema v določenih stvareh strinjam, v drugih pa spet ne. Pa naravoslovje ali družboslovje gor ali dol.
Z gospodom Janom se globoko strinjam, da je zahodna civilizacija že globoko v zatonu, vse pojavne oblike kulturnega marksizma pa ga samo pospešujejo. Postala je pomehkužena in ne zna se niti več braniti. Postaja lahek plen zlasti agresivnega in popolnoma nekompatibilnega islama. Zasičena z raznoraznimi „dobrinami“, ki sicer po eni strani olajšujejo življenje, a mu hkrati jemljejo smisel in smoter, s sekularizmom zapada v duhovno praznino, ki jo zapolnjuje z uživaštvom, hedonizmom. Ob stalnih dražljajih, zlasti elektronskih, vse bolj živi v nekem odtujenem, virtualnem svetu. Zato ni čudno, da je tudi sodobna umetnost postala eno samo afnanje (Pesem Evrovizije, otvoritvena slovesnost olimpijskih iger v Parizu in nenazadnje nekatere Prešernove nagrade).
Z Janom se strinjam tudi, da bi bilo veliko pametneje, kot da se z neko ihto zaletavamo v podnebne spremembe (za katere obstaja množica teorij „pro et contra“, celo v tkim. empiričnih znanostih), da se ukvarjamo z bolj oprijemljivimi in bolj rešljivimi stvarmi, kot je na primer onesnaževanje planeta, sicer se bomo zadušili v lastnih smeteh, no, tudi v izpušnih plinih v velemestnih konglomeracijah. Ne strinjam pa se z Janom, da sta znanost in tehnika šele v povojih, v nekakšni adolescentni dobi, in da njuna zrela doba šele prihaja. Takrat da bosta sposobni reševati tudi vesoljne probleme, vključno z vplivanjem na podnebje. Ne, tega ne bomo dočakali – NIKOLI! Kolikor problemov je znanost rešila, toliko jih je tudi ustvarila.
Glede tega pa sem bolj na strani gospoda Beštra. Vera v vsemogočnost znanosti, tako značilna za prvo obdobje postindustrijske družbe, počasi, vendar vztrajno plahni. Rešuje nekatere probleme človeštva, vendar hkrati generira nove. Kopleksnost Stvarstva je prevelika, da bi ji bil kos človeški um. Nikoli ne bo dognal, kje je začetek in kje je/bo konec tega stvarstva, tako v časovni kot tudi prostorski dimenziji. Ali kot je rekel priznani slovenski filozof in pravnik dr. Svetlič: „Brez koncepta Boga sveta ne morete pojasniti“
V tem smislu pa se z gospodom Beštrom ne strinjam oziroma imam vsaj pomisleke, da so podnebne spremembe posledica onasneževanja atmosfere s toplogrednimi plini in s tem segrevanja ozračja. Mislim, da je prenaglo in brezrezervno podprl to teorije (eno izmed mnogih) ter s tem tudi sam zapadel v iracionalnost, kar sicer rahlo očita Janu. Ne verjame v vsemoč moderne znanosti, hkrati pa stavi na racionalno presojo, na naravoslovje, fiziko, meteorologijo in klimatologijo. In da sta zlasti zadnji dve postali žrtvi neoliberlistične ekonomije in politike. Ali ne velja morda tudi obratno? Namreč, da je ekonomija, zlasti evropska, postala žrtev neke kvazi ideologije „zelenega prehoda“ (natega, kot mu sarkastično rečejo nekateri), ki jo podpira samo del naravoslovne znanosti, drugi del, tudi priznani klimatologi, pa obenem svarijo o možnosti izumiranja gozdov ob pretirani redukciji ogljikovega dioksida?
Zato bo moj pogled na te zadeve malce eshatološki: človek je povsem neznatno, nebogljeno bitje, da bi s svojo znanostjo in tehnologijo obvladal vsemogočno naravo že tu na Zemlji, kaj šele v brezkončnem vesolju. Eo ipso, je tudi uničiti ne more. Zato ne verjamem, da so vremenske spremembe kot posledica segrevanja ali ohlajanja planeta – kar se je v preteklosti stalno dogajalo, vključno z izumiranjem rastlinskih in živalskih vrst – posledica človekovega delovanja. V tem smislu se bolj nagibam k razmišljanju, da gre tu res za neko ekološko blaznost (ali kar ekoterorizem) v prid globalistične politične elite. Pa znanost gor ali dol!
