Piše: Borut S. Pogačnik
Očitno ni nič tako svetega v naši dolini Šentflorjanski, da ne bi bilo mogoče to pomazati z blatom in poškropiti z gnojnico. Nič, niti življenja najbližjih. Med nami so očitno ljudje, ki nočejo dočakati obdobja zdravja in gospodarske normalnosti. Kako si sicer predstavljati, da smo na robu evropskih in celo že na robu Vzhodnoevropskih držav po številu precepljenih?
Napredne države Evrope so dokazale, da je mogoče s precepljenostjo uiti apokalipsi najhujših razmer. Kar 80 odstotkov tistih, ki so umrli, ni bilo cepljenih, in število okuženih je vsak dan večje. Kdo še potrebuje ogledalo nečimrnosti, ki ni utemeljena v nobenem strahu in v nobeni bojazni, da bi na temelju toliko milijonov cepljenih, bila pri nas načrtovana ravno nekakšna zarota, ki da bi zdesetkala naš narod? Kot vse tako kaže, to ne bo uspelo cepivu, ampak virusu in vsem tistim, ki so proti cepljenju na dejaven ali pasiven način, ko v ozadju izmišljajo vedno nove oblike zarotniškega zakulisja, ki ga poznajo sami oni.
Očitno je imel Ivan Cankar prav, ko je slovensko kolektivno nezavedno, opisal kot gnojišče, kjer se razvijajo raznovrstni mikrobi že sami po sebi, brez da bi bil nujen vnos od kogarkoli. Ali če povzamemo na kratko: Slovenija je gnojišče, kjer vznikajo najbolj temne in podhranjene vrste laži, ki niso našle svojega ugodnega gnojišča kjer drugje na svetu.
Kot smo že lani, takoj po izbruhu krize zapisali, je potreben samo žalosten sprehod skozi hodnike slovenskih infekcijskih oddelkov ter drugih ad hoc postavljenih covid bolnišnic. Pametnemu so dovolj že posnetki od tam, tisti pa, ki nima te sposobnosti prepričanja, pa se lahko tja odpravi, kar sam. Kdorkoli leži tam pod respiratorjem in se ne more in ne sme premikati, bo lahko povedal kakšno Golgoto doživlja ob dejstvu, da bo mogoče ozdravel ali pa ga bodo odpeljali z intenzivnega oddelka v mrtvašnico. Tega opisa ni in ni videti na nobenem transparentu nasprotnikov cepljenja in zanikovalcev covida-19.
Očitno nismo presegli zamejenih okvirjev nekdanjih zapečkarjev ter smo kot zlate ribice, ki se vrte v krogu, ko jih iz steklene vaze spuste v jezero, ker niso vajene svobode ter radosti življenja, ampak se raje gnetejo v omejenem prostoru namenjenemu žrtvam.