Piše: dr. Janez Juhant
Medtem ko so svobodni demokratični mediji film ocenili kot pomemben prispevek k razumevanju revolucije in njenih posledic za narod in državo Slovenijo, ga večina levičarskih medijev ni omenila, razen Večera (3./6. 3., Marko Crnkovič, tudi na spletu) in Mladine (27. 2., Marcel Štefančič Jr.). Zadnji zapiše sicer »Naša kri – posneta po resničnih dogodkih«, ki pa jih oba skušata zasenčiti s tako imenovano »kolaboracijo«. Te po koncu vojne sploh ni moglo biti – razen med angleško oblastjo na Koroškem in našimi komunisti, zaradi česar smo izgubili Koroško in nad petnajst tisoč vrnjenih rojakov, ki jo jih pobili komunisti. Jugoslovanski komunisti so pobili več kot pol milijona nedolžnih ljudi, samo v Sloveniji sto tisoč, od tega okoli dvajset tisoč Slovencev, in naša »lepa dežela«, ki jo opazi eden od piscev, je postala grob pri grobu.
Znana in že dokumentirana je tudi kolaboracija med komunisti in nacisti. Med vojno so se morali ljudje na okupiranem ozemlju braniti pred terorjem fašistov in nacistov ter domačih komunistov, ki so OF vpregli v odstranjevanje Slovencev in vso vojno dopolnjevali sezname, koga bodo ubili, saj so znana Kardeljeva in Kidričeva povelja, kar avtorja člankov prezreta. Štefančič pa zapiše, da je »Naša kri – predvolilna epopeja«, in se je loti z ustaljenimi propagandnimi sredstvi, prekrivanjem dejstev in z ideološko obdelavo, kot se glasi naslov nad člankom v Mladini:
Ideologija
Oba pisca imata skrajno pristranski odnos do zgodovinskih dejstev, žalosti pa pomanjkanje empatije do trpljenja in usod ljudi ter izkoriščanje le-teh za pritlehne politične namene. Seveda je za revolucionarno izročilo film izziv, saj jasno in nazorno prikazuje pomor ranjencev, kar za komuniste nikoli ni bil problem, saj so odstranjevali vse, ki so jim ovirali pot do oblasti, tudi ranjence, celo svoje lastne. Na dan pa že prihajajo tudi sicer redka pričevanja o težkih nočeh ukazovalcev in izvrševalcev pomorov.
Ob življenjski usodi tako številnih pobitih bi v demokratični Sloveniji človek od avtorjev pričakoval le bolj človeški pristop. A kaj je v naši družbi še sploh normalno in kako daleč smo še do demokracije?
Crnkovič meni, da je krivica, ki se je dogajala domobranski strani glede na filmske prikaze revolucije, zdaj popravljena (?). No, sorazmernosti glede filma še dolgo ne bo, ker pač kulturni denar ni namenjen promoviranju resnice, pač pa pritlehnim levičarsko všečnim »kulturniškim izumom«. Še bolj bode nesorazmernost v širšem demokratičnem smislu, da bi v državi Sloveniji postali vsi enakopravni in enakovredni. Kar zadeva zgodovino, po tridesetih letih neodvisne države preseneča, da strokovnjaki in za njimi ostala javnost pristopajo k zadevam še vedno v revolucionarni maniri, brez volje in uvida v celovitost resnice o samovoljnosti in krutosti revolucije. Zato taka odsotnost empatije do usod ljudi na obeh straneh.
Crnkovič filmu brez navedbe razlogov odreka umetniško kvaliteto in, čeprav si ga je ogledal, ob njem zapiše, da bi »prihranil« ogled drugim. Ne vem sicer, zakaj si ga ne bi ogledala cela Slovenija, da bi se hitreje približali celoviti resnici o naši kruti preteklosti, ki je slovenski narod, kot je zapisal Berdjajev, skušala spremeniti v nasilen, surov narod brez vrednot. Če se vživimo v povojno revolucionarno ihto, ki je svet postavila na glavo, bomo razumeli, zakaj posledice trajajo do danes in jih mora še vedno odpravljati Slovenija, za razliko npr. od Avstrije. Še posebej, ker v slovenskem strokovnem, javnem in posebno zakonodajnem okviru še vedno ni priznanja revolucije kot izvora delitev ter tvarnega in duhovnega opustošenja Slovenije in vsega zla, ki ga je zato moral pretrpeti narod.
Ravno komunisti so z revolucijo povzročili samoobrambo oziroma ustanovitev vaških straž in domobranstva. Oba avtorja sta gluha tudi za dokumentirana zgodovinska dejstva o kolaboraciji slovenskih komunistov z nacisti pred in med vojno v tako imenovani OF. Začela se je že s paktom Hitler–Stalin oziroma Ribbentrop–Molotov (nacionalsocialisti in sovjetski komunisti), nadaljevala s sodelovanjem jugoslovanskih komunistov z nacisti pred in med drugo svetovno vojno, tudi v Sloveniji. O tem piše že Albert Svetina, zdaj pa so dostopni tudi dokumenti; film pa to pokaže na vlaku: dogovor komunistov z gestapom – pustili bodo čez mejo Nemce, domačine pa zajeli (in pobili).
Poprava krivic
En film umetniško gotovo ne popravlja krivic, ki jih je utrpela ne le protirevolucionarna stran, pač pa večina naroda, saj je to prvi in edini film v primerjavi s številnimi »partizanskimi epopejami«. Seveda bi od avtorjev pričakovali, da bosta opozorila na nujnost vsestranske in popolne poprave krivic: pokop pomorjenih, mrliške liste in vse druge demokratične pravice in standarde, ki gredo žrtvam.
Predvsem ustvarjalci filma in gledalci pričakujemo, da avtorji, ki pišejo o revolucionarni zgodovini, prenehajo s sprenevedanjem in pokažejo empatijo do žrtev in njihovih svojcev, da bi polagoma začeli zdraviti pohabljanje naroda – in sicer na obeh straneh, ne le na protirevolucionarni. Narod, Slovenci, revolucionarji in protirevolucionarji ter potomci obojih smo žrtev revolucije.
S priznavanjem zgodovinskih dejstev bomo stopili na pot sprave in ozdravitve. Kaj vse se je dogajalo tistim, ki so jih komunisti odstranili z množičnimi pomori, izgonom iz dežele ter izbrisom iz narodovega spomina, nekateri zelo počasi dojemajo. Film je dragoceno spraševanje vesti za vse; avtorja se tega zavedata, a nista pripravljena to tudi priznati.
Človek ne more verjeti Crnkovičevemu stavku, ki film tragedije ranjencev zvede na »masko z nerodnim imitiranjem ranjenega, slabo zašitega, amputiranega mesa«. Kaj pa je ostalo po krutih obračunih komunistov drugega kot izmučena človeška telesa, nametana v brezna in jame drugo na drugo, ko je zamrla molitev na njihovih ustnicah?
Kljub temu bo film imel publiko, ugotavlja avtor, a se čudi, da ljudje donirajo za tak film. Filmski sklad in »naša« RTV sta investirala v kriminalko o Metodu Trobcu. Kdaj pa bosta tudi v osvetlitev naše najhujše narodne tragedije? Demokratični, nepristranski kritik bi se lahko vprašal tudi tako.
Slovenija vstani!
V prikazu trpljenja ranjencev in vseh ostalih Štefančič ne vidi človeka, pač pa izniči izjemen dosežek ustvarjalcev, da so s skromnimi sredstvi ustvarili film o tragediji Slovencev, ki so se uprli komunizmu. Nič ne pomaga odevati vsega v partizansko osvobodilno leporečje in prikrivati genocid, ki so ga izvajali med vojno Kardelj, Kidrič in drugi borci za oblast nad slovenskim narodom ter po vojni kruto pomorili ali izgnali narodno elito, ki jo tako omalovažujoče opisujeta avtorja v osebah zdravnikov Valentina Meršola, Janeza Janeža in nešteto drugih.
Kako je mogoče zapisati, da film prikazuje resnične dogodke, a filmskim ustvarjalcem podtikati minimaliziranje objektivnih dogodkov, češ da tudi po Italiji in Nemčiji minimalizirajo fašizem in nacizem? Kaj pa minimaliziranje komunizma pri nas, ki je bil prav tako kot onadva totalitarizma krut, posebej do lastnih ljudi, in torej ni mogoče zakriti komunističnih zločinov med vojno in po njej?
Nič človeškega v obeh presojah, nič o tem, kako so ranjence komunisti vrnili v Ljubljano, kjer so jih po pričevanjih preživelih spremljevalcev, sester in bogoslovcev pustili lačne in žejne, nage in jih končno zmetali na kamione ter odpeljali v smrt.
