Piše: C. R.
Objavljamo novo odprto pismo dr. Jožeta Dežmana v zvezi z vračanjem kipa Josipa Broza Tita v park Brdo.
Direktorat za kulturno dediščino
Slovensko muzejsko društvo
Skupnost muzejev Slovenije
ICOM Slovenije
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Svet in strokovni svet Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Javni gospodarski zavod Brdo
Informacijska pooblaščenka
Zadeva: Ali MK oz. Vlada RS lahko izročata inventarizirano nepremično kulturno dediščino ustanovam, ki ne znajo in zmorejo ustrezno skrbeti zanjo in zakaj skrivata svoje dokumente o tem?
Glede na nedokazane trditve tako v dokumentih Vlade RS, zlasti pa v izjavah ministrice za kulturno ob Depoju na prostem MNZS v Parku vojaške zgodovine v Pivki naj navedem nekaj osnovnih dejstev.
Zbirka revolucionarne dvorne umetnosti iz Vile Bled ni bila deležna strokovne obravnave in ustrezne skrbi. Del zbirke je ostal v Vili Bled (oranžerija, verjetno tudi drugi predmeti, mnogi so že dobili druge lastnike oz.so izgubljeni). Večji del zbirke je bil potem premeščen v park na Brdu in ob koncu tisočletja postavljen v odmaknjeno lego ob živi meji pri hipodromu. Dva kipa sta bila že pred razpadom Jugoslavije prestavljena v tedanji center za obrambno usposabljanje v Poljče.
Leta 2000 je bil zbirki dodana tudi kopija Avgustinčičevega kipa Josipa Broza. Gre za kip, ki je bil kot del kulta osebnosti postavljen pred gospodarsko razstavišče za 7.kongres ZKJ leta 1958. Nato je stal pred Muzejem ljudske revolucije. Odstranili so ga ob prenovi muzeja po letu 1990 – ta premik ni povzročil kakega zgražanja in protestov. Okoli leta 2000 so ga postavili k revolucionarni zbirki na Brdo.
K tej zbirki so dodali še kip kurirčka, motiv za umestitev le-tega je lahko le sorodnost v okviru sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.
Kipi na Brdu so bili brez strokovne nege, slabo prezentirani, malo obiskani. JGZ Brdo jih je vodil kot potrošni material s knjigovodsko vrednostjo nič. Kipa v Poljčah niti nista bila inventarizirana. Verjetno tudi dediščina v Vili Bled ni ustrezno inventarizirana.
To je več kot dovolj razlogov, da sem predlagal združitev zbirke v okviru možnega, njen prenos v upravljanje MNZS kot ustrezno dediščinsko ustanovo in njeno primerno predstavitev.
Kipi z Brda so bili v MNZS preneseni s pogodbo med MNZS in JGZ.
Prostor za postavitev depoja na prostem v Parku vojaške zgodovine je bil zagotovljen s pogodbo z občino Pivka.
Postavitev zbirke v okviru depojev nacionalnih muzejev v Pivki je bila v programu dela MNZS za leto 2022. Prav tako so stanje kipov ocenili z Restavratorskega centra in začeli pionirski projekt ohranjanja bronastih skulptur. Premestitev v Pivko je bila opravljena po smernicah ZVKD.
Postavitev je bila realizirana kot Depo na prostem MNZS. Sredstva za projekt je zagovorilo MK, izplačana so bila v času, ko je bila Asta Vrečko že ministrica za kulturo. Prav so bila sprejeta poročila MNZS za leto 2022. Če bi bilo kaj narobe, se kaj takega verjetno ne bi zgodilo?
Asta Vrečko oz.Vlada RS neprestano ponavlja, da je šlo za domnevne nepravilnosti in da so zato razveljavili pogodbo med MNZS in JGZ Brdo. Če bi bile, je soodgovorna zanje.
Na vprašanja, kako je bila razveljavitev pogodbe pravno utemeljena, kdo je odločal o razveljavitvi pogodbe, kdo o tem, da so kipe vrnili iz MNZS v JGZ Brdo, ne dobim odgovora. Tudi ne, kaj je oz. bo s kipoma iz Poljč.
Ti dokumenti naj bodo javno predstavljeni, saj gre za pomembno vprašanje.
V prilogi opozarjam, da je leta 1986 Socialistična republika Slovenija Narodni galeriji prenesla v upravljanje množico državnih umetnin. Tudi umetnine na Brdu. Narodna galerija precej svobodno upravlja z njimi.
Toda revolucionarne umetnosti Narodna galerija ni prevzela. Tudi sicer Titova dvorna zbirka ni bila deležna posebne pozornosti umetnostnih zgodovinarjev in varuhov dediščine. Tudi sami umetniki se s temi deli niso hvalili. Torej gre pri razkosanju in odmikanju te zbirke od više cenjenih umetnin za zgovorno oceno teh del kot ne posebej cenjenih.
Pobudo, da bi Narodna galerija prevzela tudi skrb za to zbirko, so zavrnili, ker nimajo ustreznih pogojev niti za upravljanje drugih del iz tega fonda.
Zato je MNZS prevzel devet kipov z Brda in dva iz Poljč. Kipi so bili v MNZS inventarizirani.
S tem so postali del varovane premične dediščine.
In če bi MK hotelo, bi lahko zadolžilo MNZS, da postavi novo postavitev na Brdu.
Toda ne, MK oz. Vlada RS oz.morda celo nekdo tretji je MNZS ukazal, da morajo dediščino predati upravljalcu, ki je dokazano slabo skrbel zanjo. In ni nobenih zagotovil, da bi bil JGZ Brdo sposoben upravljati to zbirko bolje kot je.
Zato prosim Zvezo muzejev Slovenije, Muzejsko društvo, ICOM Slovenije, da zahtevajo dokumentacijo o postopkih, ki jih vodi MK in s katerimi s predaja dediščina iz pooblaščenega muzeja v roke ustanovi, ki sama dokazano ne zna upravljati z nepremično kulturno dediščino.
Prosim vas, da zahtevate od MK razlago, zakaj je Narodna galerija ustrezen upravitelj nepremične dediščine na Brdu, MNSZS pa ne.
In prosim vas, da po temeljite razpravi sprejmete ustrezna priporočila, kako v takih primerih oblastne samovolje in ideološke zaslepljenosti ravnati v prihodnje.
Naj opozorim, da sem večino tega, kar navajam, objavil v reviji SLO časi, kraji, ljudje septembra 2023 in v letošnjem šestem poročilu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč.
V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam.
Srečno!
Dr. Jože Dežman
Priloga
1986 – Izvršni svet in Narodna galerija
Dne 6. marca 1986 sta Janez Zajc, generalni sekretar Izvršnega sveta SRS (IS) in Anica Cevc, ravnateljica Narodne galerije (NG) v Ljubljani, podpisala Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi s prenosom pravice upravljanja na likovnih delih. NG je prevzela v upravljanje več kot tisoč likovnih del, ki so bile v lasti Izvršnega sveta.
NG je prevzela v upravljanje tudi pomembne umetnine na gradu Brdo, toda ne kipov. Zakaj kipov NG ni prevzela, ni znano. Ko smo se v MNZS pozanimali v NG, če bi oni prevzeli zbirko iz Vile Bled, je bil odgovor negativen, saj že za obstoječe upravljavske obveznosti z zgoraj navedenimi umetninami nimajo ustreznih virov financiranja.
Smo pa pri urejanju razmerij med MNZS in JGZ Brdo upoštevali smernice, ki so jih 6. marca 1986 zapisali v sklepu Izvršnega sveta o prenosu upravljanja z umetninami na Narodno galerijo: »Likovna dela, ki so v prostorih Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, ostanejo tam, če jih Narodna galerija v Ljubljani po strokovni presoji zaradi interesov varstva kulturne dediščine in njene širše dostopnosti javnosti, ne razporedi drugam. V takem primeru si Izvršni svet Skupščine SR Slovenije pridržuje upravičenje, da Narodna galerija v Ljubljani nadomesti likovno delo z drugim, okolju primernim delom.« Prav tako naj bi se oblast in galerija dogovarjali za »večletni program restavratorskih del na likovnih delih in za njihovo izvedbo v posameznem letu«.
Večina vzdrževanja ni na ustrezni strokovni ravni. Več je zapisov kot je tale od dveh srednješolkah, ki sta » prisluhnili svoji stari mami, predsednici mestne organizacije ZB Tolmin, ki je tožila o velikih stroških obnove spomenika posvečenega žrtvam druge svetovne vojne, in se ponudili, da naredita, kar je v njuni moči. Vsak dan sta na tolminskem pokopališču po nekaj ur obnavljali napis na spomeniku padlim med NOB v Tolminu in okolici. Na spomeniku je okoli sto imen, vklesanih v marmornate plošče, ki so sčasoma obledela. Njuno delo je bilo počasno in zamudno, saj je bilo treba plošče najprej očistiti, nato pa natančno in vestno izpolniti vdolbine s posebnimi, na atmosferske vplive odpornimi flomastri. Po tednu dni sta delo končali in se ponosni fotografirali pred svojim izdelkom.«
Premikanje umetnin v skladu s temi izhodišči se je dogajalo in se dogaja. Naj omenimo samo, da so bile z gradu Brdo na stalno razstavo NG premeščene naslednje slike:
Matteo Ghidoni: Življenje revežev, okoli 1680 (?).
»Izvršni svet Skupščine SR Slovenije: oprema gradu Brdo pri Kranju; 1986 Izvršni svet dal v upravljanje Narodni galeriji.
»Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, obešeno na hodniku v gradu Brdo pri Kranju; 1986 Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dal v upravljanje Narodni galeriji.«
Matteo Ghidoni: Zatočišče roparjev, 17.stoletje.
»Neznan avtor: Dama na trgu, okoli 1650. »Provenienca: neznana. Po drugi vojni v gradu Brdo pri Kranju; 1986 Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dal v upravo Narodni galeriji.«
Friedrich Gauermant: Divji petelin, sredina 19.stoletja.
»Provenienca: neznana. Po drugi vojni viselo v veži gradu Brdo pri Kranju; Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dal 1986 v upravljanje Narodni galeriji.«
Pietro Liberi: Giges in Nisis v noči umora njenega moža Kandavla (?).
»Slika je bila neznano kdaj odnesena iz Narodne galerije in obešena na hodnik rezidence maršala Tita v gradu Brdo pri Kranju. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije je 1986 prepustil Narodni galeriji vse slikarske in kiparske umetnine iz tega poslopja. Med njimi je bila najdena tudi ta stara galerijska last.«
Z zgodovinskem loku označujejo pogodbo med IS SRS in NG kot drugi mejnik po ukinitvi Federalnega zbirnega centra (FZC), ki ga »je vlada pooblastila, da po vsej Sloveniji zbira in zavaruje kulturno-zgodovinske predmete ter da jih zbira v Ljubljani za prihodnji centralni slovenski muzej. Prvi mejnik je ukinitev FZC, čeprav center ni bil uradno razpuščen, in odprodaja, oddaja ali izposoja pridobljenih del; to je bilo v letih med 1947 in 1948. Nato je sledilo dolgo obdobje molka, vse do leta 1986, ko je izvršni svet Skupščine SR Slovenije sprejel sklep, s katerim je pravico upravljanja likovnih del, ki so v njegovih prostorih, v prostorih drugih organov in organizacij, ter tudi tistih likovnih del, ki so začasno pri posameznih osebah, prenesel na Narodno galerijo v Ljubljani. Izvršni svet in Narodna galerija sta podpisala tudi pogodbo, ki je urejala medsebojna razmerja v zvezi s prenosom te pravice upravljanja likovnih del. Leta 1997 pa je dr. Andrej Smrekar, tedanji direktor Narodne galerije, znova opozoril na nerešeno problematiko odtujenih slik. Aprila tistega leta je Državni zbor RS pisno opozoril, naj končno začnejo reševati problem formalnopravnega statusa dediščine iz FZC, ker je stvar zapletena in zadeva lastniški status, posestniške pravice in nacionalni kulturno-zgodovinski pomen teh predmetov.«
Po svoje je ironično, da so se v podobnih zagatah v času tranzicije znašli tudi kipi iz Vile Bled in mnogi podobni kiparski spomeniki po Sloveniji, posvečeni partizanskemu gibanju in diktaturi proletariata.
Ko sta MNZS in JGZ Brdo sklepala pogodbo o dolgoročni izposoji kipov, smo zapisali: »Uporabnik lahko uporablja umetniška dela za sledeče namene:
postavitev na ogled obiskovalcem muzeja,
restavriranje,
strokovno skrbništvo.«
In to izhodišče smo spoštovali tudi pri nadaljnjem razvoju projekta.
Vila Bled
Kipi, ki so jih potem postavili v Vilo Bled, so nastali v letih 1947 in 1948. Bombaš Vanje Radauša je bil razstavljen leta 1947 na jugoslovanski razstavi v Ljubljani. Na slovenski razstavi leta 1948 so v Moderni galeriji iz te zbirke postavili Partizansko družino Boža Pengova, Udarnika Tineta Kosa, Drvarja Tineta Kosa.
Na tej razstavi je bilo še nekaj kipov, ki so tematsko sodili v novo dobo. Bombaš, partizan v jurišu sta bila manjša kipa, večji pa so bili umirajoči talec, mladostni sejalec, kosec.
Nastajalo je novo kiparstvo, ki naj bi slavilo partizanski boj in deželo zmagovite diktature proletariata.
Za Vilo Bled so izbrali avtorje, ki so bili potem zastavonoše novega sloga. Če v ozadju odločitve lahko domnevamo Ivana Mačka, potem je morda v Mačkovi senci svoje prve korake v kulturnem oblikovanju novega razreda naredil Lojze Gostiša.
Drvar/sekač in Udarnik sta bila po ugotovitvah Gojka Zupana vlita za Brdo.
Kipi so bili po razpoložljivih fotografijah postavljeni v notranjosti Vile Bled (Bombašica Karla Putriha, Partizan Zdenka Kalina, Na čelu brigade Borisa Kalina) ali na njeni terasi (Bombaš Vanje Radauša). V vrtu je bila postavljena Partizanska družina Boža Pengova. Zato je glede na njihovo izvirno postavitev označevanje teh kipov z vrtnimi skulpturami bolj utemeljevanje stanja, ki je nastalo šele s postavitvijo dela zbirke na Brdu.
Na Brdu so bili kipi najprej postavljeni na opečnih podstavkih po parku. Fotografski posnetki kipov na Brdu so redki, ni videti, da bi jim Broz in visoki obiski posvečali kako pozornost.
Če je bila prva postavitev na Brdu uresničena malo verjetno drugače kot s privolitvijo Josipa Broza, nekateri namigujejo, da bi bila druga postavitev dela zbirke s partizansko-proletarskimi motivi ob živi meji že v duhu ideološkega dvoma nad zbirko. Toda to je bil čas levo usmerjenih vlad Janeza Drnovška in ni videti, da bi razen pragmatičnih delovali kaki globlji ideološki motivi.
Oba kipa v Poljčah sta bila postavljena brez vsakega urejanja okolja, Partizanska družina na ozko zelenico pred stavbo, Bombaš pa ob garažno nadstrešnico.
Ne umetnostna zgodovina ne spomeniško varstvo pri teh odločitvah o prestavljanju kipov nista dokumentirano prisotna. Ni znano, da bi pri teh postavitvah nastali kaki objavljeni oz. uradni dokumenti.
Mateja Breščak in Gojko Zupan sta maja 2015 zapisala: “Očitna je začasnost postavitve zbirke skulptur, ki potrjuje, da so bili kipi delani za odprt prostor, vendar ne za večje trge, bolj za okras manjšega dvorišča ali prostorov vrta. Gre za patetične, vendar ne izrazito monumentalne kipe. Domnevamo, da so bili koncipirani za vrt Vile Bled, kar potrjujejo nekateri dokumenti. Zbirka je, zaradi redkosti, vredna večje pozornosti in skrbi. V Sloveniji nimamo na prostem nobene primerljive zbirke celopostavnih kipov delavcev in partizanov iz prve polovice dvajsetega stoletja.”
Toda kipi, ki sta jih v svoji analizi obravnavala Breščakova in Zupan, niso vsi, ki bi jih bilo treba obravnavati, da bi se celovito opredelili do kiparske dediščine Vile Bled.
Breščakova in Zupan sta obravnavala: B. Kalin, Zastavonoše (Na čelu brigade ?), K. Putrih: Bombašica, Z. Kalin: Partizan, K. Putrih: Delavec s kompresorjem (Rudar ?), T. Kos: Drvar, T. Kos: Udarnik, Z. Kalin: Žanjica. Za ta kipa sta Breščakova in Zupan, predlagala, da »kip lahko ostane na sedanji lokaciji ob gradu ali pa se ga vključi v skupino delavcev (Delavec s kompresorjem, Drvar, Udarnik)«.
Samostojno obravnavo sta predlagala za:
»S. Keržič: Kurirček (Krajinske arhitektke lahko dolgoročno najdejo prostor za kip na ožjem delu posestva.)
- Augustinčić: Tito (Predlagamo, da se za kip poišče novo lokacijo znotraj posestva, ločeno od skupinsko obravnavanih kipov. Lahko je premaknjen ob eno izmed koč na ali ob Račjem otoku.)
- Putrih: Akt (Kip je edini ohranjeni okras na prostem iz časa Karađorđevićev. /…/ Predlagamo premislek o novem, enostavnem podstavku in morda rekonstrukciji vrča.)«
Odprto vprašanje je, zakaj Breščakova in Zupan v obravnavo nista vključila obeh kipov iz Poljč: Partizanske družine in Bombaša.
Odprto ostaja tudi to, kako obravnavati, urediti in rešiti še preostalo dediščino revolucionarne umetnosti v Vili Bled.
Naj za primer vzamem cvetličarno. Objekt, ki razpada, je nujno potreben prenove. Ali naj se ohranita reliefa Karla Putriha Kmetijstvo in Gradbeništvo. V cvetličarni so še reliefi po motivih Đorđa Andrejevića Kuna (Partizanski delavec in kmet; Partizanska družina, Partizan – Striček Vule, Partizanček – Kurir Jovica). Kaj z njimi?
Breščakova in Zupan, ki visoko ovrednotita »brdski« del zbirke iz Vile Bled, ne komentirata, kako to, da Špelca Čopič, ki obravnavava slovensko kiparstvo do srede 20.stoletja, teh kipov sploh ne omeni.
Kiparji in umetnostni zgodovinarji so to kiparsko smer vrednotili bolj kot stranpot kot razvojni dosežek.
S partizanskimi in proletarskimi liki, ki so jih ustvarili za Vilo Bled, se kiparji niso hvalili. V monografiji o Zdenku Kalinu iz leta 1956 je za Žanjico navedeno »Vila »Bled«, Bled, ni pa omenjen Partizan iz Vile Bled. Pastirček je naveden kot »last Moderne galerije«, na fotografiji sprejema italijanskega predsednika Giuseppeja Saragata leta 1969 v Vili Bled vidimo Pastirčka v ozadju. Verjetno so ga za to priložnost prinesli z Brda. Katarina Mohar, ki sicer datira to fotografijo v leto 1951, Pastirčka umešča v Vilo Bled.
V monografiji o Borisu Kalinu iz leta 1958 je pod »Vilo Bled« naveden akt Jutro II, ni pa navedel skupine Zastavonoše (Na čelu brigade) iz Vile Bled.
Nimamo točnih datumov prestavitve kipov iz Vile Bled. Moharjeva navaja, da naj bi Partizansko družino in Bombaša prestavili v Polje leta 2015, dejansko pa najdemo oba kipa, fotografirana v Poljčah, na naslovnici prve številke Slovenskih novic 14.maja 1990.
Iz zgoraj zapisanega sledi, da kiparska dediščina Vile Bled še ni bila ustrezno ovrednotena. Če se že pojavljajo ideje o novi postavitvi, je nujno obravnavati celoto in ne samo del zbirke, ki se je znašel na Brdu.
Kritiki, ki nasprotujejo ureditvi depoja na prostem MNZS v PVZ v Pivki, so poudarili, da je bila s tem zbirka »izruvana iz konteksta«
Toda če upoštevamo zgoraj zapisano, lahko rečemo le, da je bila zbirka Vile Bled res »izruvana iz konteksta«. Toda to se je zgodilo že desetletja nazaj. V časih, ko se umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo za »izruvano« zbirko nista zelo zanimala.
Pred nadaljnjimi odločitvami je potrebno opraviti temeljne raziskave. In spoštovati ugotovljena dejstva.
