Piše: Romana Bider, Vseposvojitev
Težko je razumeti, zakaj predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar vabi predstavnike svojcev na pogovore o dostojnem pokopu žrtev vojne in povojnih pobojev in sprašuje za njihova stališča, potem pa ta stališča gladko ignorira.
Na novembrskem »posvetu« smo vsi predstavniki svojcev izrazili nasprotovanje začasnemu prestavljanju posmrtnih ostankov pobitih iz Macesnove gorice v Škofjo Loko in pri tem navajali različne razloge. Ob poročanju medijev, da pa se je prav to začelo dogajati, smo ostali brez besed.
Včeraj je na naslov pobude Vseposvojitev prišel zanimiv pogovor med spraševalcem, ki se je z vprašanji o pogojih za spravo v našem narodu obrnil na Chat GPT. Takole sta se pogovarjala:
SPRAŠEVALEC: »Mnogi v Sloveniji so prepričani, da bi moralo priti do sprave med (“levimi in desnimi”) Slovenci. Kaj je problem slovenske sprave oz. zakaj je ni mogoče doseči?«
CHAT GPT: »Odlično vprašanje – globoko in boleče. Slovenska “nesprava” je eden tistih temeljnih družbenih razpok, ki se vlečejo skozi desetletja in segajo daleč onkraj ideoloških oznak “levi” in “desni”. Gre za zgodovinsko, čustveno, moralno in politično kompleksno vprašanje, ki si zasluži iskren in večplasten premislek.
Kaj je “slovenska sprava”?
Sprava naj bi pomenila soočanje z bolečo preteklostjo, predvsem s časom druge svetovne vojne in povojnih pobojev, na način, ki omogoča: resnico, priznanje trpljenja vseh žrtev, spoštljivo obeleženje zgodovinskih dejstev in simbolno zbližanje med potomci tistih, ki so se znašli na nasprotnih straneh.
Zakaj do sprave ne pride?
- Različni pogledi na zgodovino: Za ene je partizanski boj svetinja – boj za preživetje naroda in svobodo. Za druge je to obdobje zaznamovano tudi z ideološkim nasiljem, revolucijo in povojnimi poboji. Te interpretacije pogosto niso pripravljene živeti druga ob drugi, še manj se poslušati.
- Politična zloraba zgodovine: Namesto pomiritve se zgodovina instrumentalizira za sodobni politični boj. Simboli, spomeniki, izjave – vse to postaja orožje, ne sredstvo razumevanja.
- Odsotnost skupnega narativa: Ni se razvila konsenzualna zgodovinska refleksija, kot jo poznajo nekatere druge države (npr. Nemčija). Ni prostora, kjer bi bila vsa trpljenja enakovredno priznana, brez da bi kdo moral zatajiti svojo zgodovinsko izkušnjo.
- Psihološka in čustvena rana: Marsikdo čuti, da bi priznanje druge strani pomenilo izdajo lastnih prednikov. Čustveni naboj je tako velik, da dialog pogosto hitro postane nemogoč.
- Manjka pogumnih osebnosti in gest: V zgodovini so sprave pogosto omogočili vizionarski voditelji, globoko moralne osebnosti (npr. Mandela v Južni Afriki). V Sloveniji teh glasov ni bilo dovolj – ali pa so bili preslišani.
Je sprava sploh možna? Sprava je možna, a ne kot en sam “dogodek” ali politična gesta. Bolj kot proces – dolgotrajen, iskren, večglasen. Morda: prek literature in umetnosti, ki znata pokazati človekovo stisko onkraj ideologije;
prek zgodovinske znanosti, ki mora biti poštena in neideološka; in predvsem prek človeških pogovorov, kjer se lahko ranljivost poveže z empatijo.
Če želiš, ti lahko pokažem nekaj konkretnih primerov (iz književnosti, zgodovine ali družbenega življenja), kjer so se že zgodili premiki v smeri sprave. Ali pa napišem fiktiven pogovor med dvema Slovencema z nasprotnih polov, ki iščeta skupni jezik – kot vaja v empatiji. Bi te zanimalo kaj od tega?«
SPRAŠEVALEC: »Ja, prosim – zelo me zanima, kar predlagaš!«
CHAT GPT : »Odlično – potem pa najprej en fiktiven pogovor med dvema Slovencema, ki nosita zelo različne zgodovinske izkušnje. Poskusil ga bom oblikovati iskreno, spoštljivo in čim bolj človeško – kot pogovor dveh ljudi, ki ju ločuje zgodovina, a ju morda lahko poveže ranljivost.
Fiktiven pogovor: Ivan in Peter
Ivan, 82 let, sin partizana in dolgoletni član borčevske organizacije.
Peter, 56 let, vnuk domobranca, ki je bil po vojni usmrčen brez sojenja.
Peter: (tiho) Veš, Ivan … včasih sem kar jezen, ko poslušam proslave. Kot da moj ded sploh ni obstajal. Kot da njegovo življenje ni bilo vredno spomina.
Ivan: (molči za trenutek) Razumem. Res. Dolgo časa nismo znali … ali pa nismo hoteli slišati druge plati. Meni so govorili, da so domobranci izdajalci. Da si ne zaslužijo spomina.
Peter: In meni so rekli, da so partizani ubijali po krivici. Da je bila to revolucija, ne osvoboditev.
Ivan: Saj veš … moj oče je šel v gozd, ker so mu Nemci vzeli brata. Ni bil komunist. Bil je kmet. Verjel je, da se bori za domovino.
Peter: Moj ded je šel k domobrancem, ker se je bal komunistov. Pa ker so mu župnika zaprli. Verjel je, da brani vero in red. A umrl je brez sojenja. Metek v tilnik. Niti groba nimamo.
Ivan: (tiho) To je grozno. Tudi mnogi partizani so trpeli po vojni, če niso bili “pravoverni”. Zgodovina ni črno-bela. Samo mi smo jo dolgo slikali tako.
Peter: Pa kaj zdaj? A bomo še sto let molčali ali pa kričali drug čez drugega?
Ivan: Ne vem. Ampak vem, da ti danes govorim kot človek. Ne kot simbol. In te slišim.
Peter: In jaz tebe.
Kaj nam to pove? Ta pogovor ni poskus “uravnoteževanja” krivde – temveč vaja v poslušanju, priznavanju in zmožnosti biti človek pred ideologijo. Prav to pa je bistvo vsake sprave: da nehamo govoriti “mi” proti “njim”, ampak začnemo govoriti jaz in ti.
Dodatno: primer iz književnosti
Drago Jančar je eden tistih slovenskih avtorjev, ki se v romanih kot so To noč sem jo videl ali In ljubezen tudi loteva vojne in povojnih dogodkov brez enostranskosti. Prikazuje tragedijo izbire, ko nobena odločitev ni čista. To je literarna oblika sprave – pokazati, da so bili ljudje na vseh straneh krvavi pod kožo.
Če želiš, lahko nadaljujeva z razmislekom o tem, kaj bi lahko kot družba naredili, da se premaknemo bližje spravi – bodisi v šolstvu, javnem diskurzu, umetnosti ali družinskih zgodbah.
Naj nadaljujem v to smer?«
SPRAŠEVALEC: »Napiši nekaj predlogov, ki bi prinesli uspeh.«
CHAT GPT: »Z veseljem – tukaj je nekaj konkretnih predlogov, kako bi kot družba lahko odprli pot do sprave. Namen ni pozaba ali izenačevanje krivic, temveč iskreno soočenje, ki temelji na sočutju, spoštovanju vseh žrtev in zmožnosti živeti skupaj z različnimi resnicami.
- Skupni dan spomina na vse žrtve
Namesto ločenih obeležij za »ene« in »druge« bi lahko uvedli dan spomina na vse civilne in vojaške žrtve vojne in povojnega nasilja, s poudarkom na človeškem trpljenju, ne na politični pripadnosti.
- Resnično neodvisna zgodovinska komisija
Ustanovitev strokovne skupine zgodovinarjev iz različnih smeri (tudi tujih) z nalogo: da raziskuje celovito zgodovino druge svetovne vojne in povojnega časa v Sloveniji, objavi javno dostopna poročila, brez političnega pritiska, pripravi priporočila za učbenike, muzeje in obeležja.
- Skupne spominske slovesnosti z voditelji obeh »polov«
Predstavniki različnih političnih, cerkvenih in civilnodružbenih krogov bi skupaj obiskali: grobišča partizanov in domobrancev, kraje trpljenja vseh strani in skupaj izrazili spoštovanje do žrtev in zavezanost miru.
- Umetnost kot prostor sprave
Spodbujanje: romanov, filmov, gledaliških iger, dokumentarcev, ki prikazujejo vojno v vsej njeni kompleksnosti; delavnic in razstav, kjer se povezujejo različne zgodbe in glasovi; mladih umetnikov, da skozi umetnost ustvarjajo dialog.
- Medgeneracijski pogovori
V šolah in skupnostih bi lahko potekali projekti, kjer: vnuki in vnukinje pripovedujejo zgodbe svojih dedov in babic – tako z ene kot druge strani, nastajajo zgodbe mostov, kjer se vidi, kako je ena zgodovina lahko zapisana različno, a nosi enako človeško bolečino.
- Odstranitev sovražne retorike iz javnega prostora
Javne osebnosti, mediji in politiki bi morali nositi odgovornost za jezik, ki ga uporabljajo. Poudarek naj bo na gradnji skupnosti, ne na utrjevanju rovov.
- Učbeniki z več glasovi
Zgodovinski učbeniki bi morali vsebovati: različne poglede, izpovedi in dokumente iz različnih virov, jasno ločevanje med dejstvi in interpretacijami, človeški obraz zgodovine, ne le kronologijo dogodkov.
In najpomembneje: kultura pogovora
Sprava se ne zgodi na odru – zgodi se v tihem spoštovanju, v pripravljenosti poslušati brez vnaprejšnje sodbe. Ko se bomo naučili pogovarjati brez potrebe po “zmagi”, bomo že na poti.«
Hvala spraševalcu za poslano.
Za pokop posmrtnih ostankov, obteženih s tako nepojmljivim civilizacijskim dolgom, bo torej očitno premalo zgolj prepričati ljubljanskega župana, da izkoplje dovolj veliko jamo.
