(PREJELI SMO) Axel Kaiser: Ulični ekonomist – kaj o tem pravi umetna inteligenca?

Piše: U. I. 

Knjiga Axela Kaiserja Ulični ekonomist je energičen in idejno neomajen zagovor klasičnih liberalnih načel, namenjen laičnemu bralcu. Njen glavni cilj je demistificirati ekonomijo in pokazati, da so ekonomske težave (inflacija, revščina, krize) v veliki meri posledica političnega odklona od osnovnih, neizogibnih ekonomskih zakonov.

Kaiser ne piše o kompleksnih matematičnih modelih, ampak o tem, kako deluje človeško vedenje v razmerah redkosti (scarcity) in kako politika to vedenje spreminja na škodo blaginje.

Ekonomija kot preprosta resnica: Država kot sistemski problem

Kaiser v osnovi postavi tezo, da so ekonomska pravila preprosta, a politika jih vselej poskuša preglasiti z “dobrimi nameni” ali ideološkimi cilji. Ko se to zgodi, sledi kriza.

Ključni Argumenti:

1. Cene so informacije: Cene, ki jih določa trg (ponudba in povpraševanje), niso orodje za izkoriščanje, ampak vitalne informacije za učinkovito alokacijo virov.
2. Ljudje reagirajo na spodbude: Če država nagrajuje neproduktivnost in kaznuje produktivnost (visoki davki, regulacije), bo dobila manj produktivnosti in več odvisnosti.
3. Trg vs. Država (Trošenje): Ključni Kaiserjev uvid je, da nihče ni bolj varčen pri trošenju kot tisti, ki troši svoj denar. Ker država troši tuj denar, je že sistemsko nagnjena k pretiranemu trošenju in neracionalnosti. To je strukturna napaka, ne moralna.

Primerno za Slovenijo:

(1) “Ekonomija ni fizika, ampak politika je ne more izničiti. Ko politik obljublja, da bo določil cene, ki so ‘poštene’, ignorira, da cena ni odraz poštenosti, ampak redkosti. In ko cene ne odražajo redkosti, blago izgine, ne postane dostopnejše.”

(2) “Država lahko zaposli pet uradnikov za nalogo, ki bi jo privatni sektor rešil z enim računalnikom. Zakaj? Ker ne trošijo svojega denarja. Ta birokratska oteklina, ki jo vidite v Ljubljani, ni socialna varnost; to je kraja produktivnosti vaših najboljših podjetij.”

Inflacija: Politična odločitev in davek za revne

Kaiser odločno razbija mit, da je inflacija “naraven” ali “neizogiben” pojav. Zanj je to politično orodje.

Ključni Argumenti:

1. Monetarna disciplina: Inflacija je vedno in povsod monetarni pojav, rezultat ustvarjanja prevelike količine denarja glede na proizvedeno vrednost.
2. Financiranje vlade: Vlade so tiste, ki pritiskajo na centralne banke, da tiskajo denar (ali si pretirano zadolžujejo) za financiranje javne porabe, ki raste hitreje od gospodarstva.
3. Regresivni davek: Inflacija je najbolj regresiven davek, ker najbolj prizadene ljudi, ki nimajo finančnih instrumentov za zaščito (npr. lastnine ali delnic) – to so srednji in nižji razred. Država se tako izogne javni debati o dvigu davkov, a jih vsem vzame na prikrit način.

(3) “Ko politična elita v Sloveniji pravi, da se je javna poraba morala povečati in da je inflacija ‘uvožena’, vas laže. Inflacija morda vstopi, a njena destrukcija se zgodi, ker je vaša država že napihnjena in nima fiskalne discipline. Inflacija je kazen za preveliko državo.”

(4) “Če želite izmeriti resnično socialno občutljivost politikov, poglejte, kako močno se borijo proti inflaciji. Tisti, ki jo dopuščajo, so dejansko obdavčili srednji razred, da bi preživeli neučinkovit javni aparat.”

Mit o podjetniku kot izkoriščevalcu

Kaiser obrne tradicionalno social-kritično retoriko Latinske Amerike (ki jo pogosto citira) in tudi Evrope.

Ključni Argumenti:

1. Vrednost in tveganje: Podjetnik, ki na trgu uspe, je moral zadovoljiti potrebe milijonov ljudi. Njegovo bogastvo ni posledica odvzetega, ampak ustvarjenega (inovacija, produktivnost, prevzemanje tveganja).
2. Kapitalist kot družbeni dobrotnik: Edini način, da podjetnik ustvari bogastvo zase, je, da ga najprej ustvari za druge (delovna mesta, proizvodi, storitve).
3. Sovraštvo do napredka: Pogosto politično gojeno sovraštvo do bogatih in kapitalistov je v resnici sovraštvo do mehanizma, ki ustvarja blaginjo, in je vir političnega klientelizma.

(5) “Veste, kaj je najslabše za Slovenijo? To niso bogati kapitalisti. Najslabše je, ko kapitalistov ni in ko tisti, ki so, ne želijo tvegati, ker jim politika jutri obljublja nove davke ali administrativne ovire. Če podjetja odhajajo, ne odnašajo le dobičkov, ampak tudi vašo prihodnost, inovacije in plače.”

(6) “Ko država stigmatizira ‘tajkune’ in uspešne podjetnike, samo pripravlja teren za več davkov in več regulacij. Namesto da bi poudarjala, da je uspeh nagrada za dobro storitev, podjetnike prikazuje kot plen. To je strup za vsako ambiciozno družbo.”

Populizem, neenakost in mobilnost

Kaiser priznava, da neenakost obstaja, a trdi, da je sposobnost vzpenjanja (mobilnost) daleč pomembnejša od same enakosti.

Ključni argumenti:

1. Mobilnost je svoboda: Zdrava družba omogoča, da se posameznik s trudom in znanjem premakne navzgor. Če je mobilnost visoka, neenakost ni strukturni problem.
2. Kaznovanje uspeha: Pretirana obdavčitev uspešnih ali “bogatih” je moralno privlačna, a ekonomsko katastrofalna. Zmanjša motivacijo in zniža celotno raven produktivnosti v državi.
3. Populistična nevarnost: Populizem obljublja prerazporeditev, ne pa ustvarjanje bogastva, in s tem ustvarja odvisnost od države, s čimer si utrjuje svojo politično moč. Populistični ukrepi (kontrola cen, zviševanje minimalne plače brez rasti produktivnosti) so kratkoročno popularni, dolgoročno pa uničujejo delovna mesta in ekonomsko zdravje.

(7) “Gospodje v slovenskem parlamentu se prepirajo o tem, ali naj dvignejo minimalno plačo za evro, ne da bi vprašali: ‘Kje je produktivnost, ki bi to plačala?’ Če zvišate plače s političnim ukazom, podjetje ne bo postalo bolj produktivno. Le manj konkurenčno. Ta politika ustvarja brezposelnost med mladimi in manj izobraženimi, kar je dejansko zmanjševanje mobilnosti.”

(8) “Največ revščine nastane zaradi dobrih namenov, ki ne razumejo ekonomije. Vsak politik ‘želi’ zmanjšati revščino, a ko zaradi tega uveljavijo protekcionizem ali preveč subvencij, v resnici le ohranjajo neučinkovitost in revne oropajo priložnosti na odprtem trgu.”

Recept za napredek in opozorilo pred veliko državo

Kaiser se drži klasične liberalne agende.

Recept za blaginjo:

1. Pravna država in Stabilnost: Nujna je močna pravna država, ki ščiti lastninsko pravico in pogodbe, in monetarna stabilnost.
2. Manj Regulacij in Davkov: Radikalna poenostavitev birokracije in nizka, poštena obdavčitev dela in kapitala.
3. Odprti trgi: Konkurenca je ključna, ne protekcionizem.
4. Omejeno trošenje: Državno trošenje se mora zmanjšati in postati učinkovito, ne pa zgolj sredstvo za financiranje klientelizma.

(9) “Slovenija ima enega najvišjih deležev javnega sektorja v Evropi. To ni znak socialne občutljivosti, to je znak ekonomske zadušitve. Vsak evro, ki ga troši država, je evro, ki ga niste mogli trošiti vi, evro, ki ga podjetje ni moglo investirati, in evro, ki ni ustvaril dodane vrednosti. Prevelik javni sektor pomeni počasno propadanje produktivnosti.”

(10) “Ne bojte se zunanjega trga. Bojte se politike, ki vam obljublja zaščito pred njim. V svetu odprtih trgov moramo biti konkurenčni z znanjem, inovacijami in podjetniško svobodo, ne pa s subvencijami ali carinami. To je edini recept, da ne ostanete ujeti v povprečnosti.”

(11) “Največja grožnja slovenski demokraciji ni ideološki sovražnik zunaj meja. Je prevelika država, ki se širi z izgovorom zaščite ljudi, v resnici pa omejuje posameznika in duši motor blaginje.”

Opomba: Kaiserjev Ulični ekonomist je predvsem opozorilna knjiga. Njegova glavna lekcija je, da so ekonomska pravila neizprosna in da ignoriranje teh pravil, ne glede na “plemenitost” političnih ciljev, vedno vodi v dolgoročno ekonomsko škodo.

Regresivni davek inflacije (B)

Kaiser inflacijo obravnava kot prikriti mehanizem, s katerim država financira svojo porabo, ne da bi morala formalno dvigniti davke – zato je to “tihi davek”.

Pojasnilo koncepta

Regresivni davek je tak, ki neupravičeno bolj obremenjuje revne kot bogate (v nasprotju s progresivnim davkom, kjer bogati plačajo višji odstotek dohodka).

1. Denarna iluzija: Ko inflacija narašča (npr. 10%), ljudje, ki imajo nizke dohodke ali prihranke na banki, izgubijo 10 % kupne moči. Njihov dohodek ali prihranki se razvrednotijo.
2. Odsotnost zaščite: Bogatejši posamezniki ali podjetja imajo običajno sredstva za zaščito pred inflacijo:
   • Lastnina/Nepremičnine: Njihova vrednost se z inflacijo običajno poveča.
   • Kapitalski trgi: Delnice in drugi finančni instrumenti nudijo določeno zaščito.
   • Dohodkovna moč: Lažje si izpogajajo višje plače.
3. Vpliv na revne: Revni in srednji razred večino svojega dohodka porabijo za nujne dobrine (hrana, energija, najemnina), kjer se cene dvignejo najhitreje. Nimajo pa vzvodov za pogajanje ali naložbenih zaščit.

4. Kaiserjeva teza: Vlade z visoko inflacijo formalno ne obdavčijo revnih, a jim skozi razvrednotenje denarja vzamejo večji del njihove omejene kupne moči. Zato je inflacija neetičen in regresiven način financiranja vladnega razsipništva.

Pomembno za Slovenijo – Razširjen citat o inflaciji:

“Če slovenski politiki resnično želijo zaščititi socialno šibke, bi morali biti prvi, ki bi se borili za 0% inflacijo. Ker vsak odstotek inflacije, ki jo dopuščajo, je odstotek, ki ga jemljejo tisti upokojenki, ki ima svoje skromne prihranke na banki in nima delnic. Inflacija je najbolj perfiden socialistični davek, ker laže, da služi ljudem, v resnici pa služi le politiku, ki hoče preglasno trošiti.”

Ekonomska mobilnost vs. Enakost (D)

Kaiser priznava, da enakost v dohodkih v demokraciji zveni lepo, a trdi, da je fokus na njej napačen. Pravilna usmeritev je ekonomska mobilnost.

Pojasnilo koncepta

1. Mobilnost (Ascendency): Gre za sposobnost posameznika, da se med svojim življenjem (ali v primerjavi s starši) premakne iz nižjega dohodkovnega razreda v višjega. Mobilna družba nagrajuje trud, izobraževanje in tveganje.
2. Kritika Fiksnih Razredov: Družba, kjer se otrok revnih staršev ne more povzpeti, tudi če dela, se uči in tvega, ni demokratična.
3. Neenakost kot Stranski Produkt: Neenakost je naraven stranski produkt svobodne družbe, kjer so talenti in odločitve različne. Kaiserju je ta neenakost sprejemljiva, če je mobilnost visoka – kar pomeni, da bogastvo ni statično, ampak se nenehno pretaka.
4. Nevarnost ‘Egalitarizma’: Poskusi prisilne izenačitve dohodkov skozi ekstremno obdavčitev ali regulacijo, kot trdi Kaiser, ubijajo motivacijo. Če je nagrada za uspeh previsoko obdavčena, se ljudem ne splača tvegati, delati več ali inovirati. Posledica je, da celotna družba postane enakopravno revnejša.

Kaiserjeva teza: Bolj zdrava družba ni tista, kjer so vsi enaki, ampak tista, kjer ima vsak realno priložnost, da postane bogat, če je produktiven.

Citat o mobilnosti:

“V Sloveniji se politiki radi pritožujejo nad neenakostjo. Toda resnični problem ni, da je nekdo premožen, ampak da je davčna in birokratska obremenitev dela in kapitala tako visoka, da mladi in ambiciozni ljudje ne vidijo smisla v tem, da bi tvegali. Namesto da bi ustvarili družbo, kjer se spodbuja vzpenjanje, ustvarjajo družbo, kjer je najvarneje, da se zavežeš državi. To ni solidarnost, to je izsiljevanje s povprečnostjo.”

Citat (primeren za slovensko birokracijo in podjetništvo):

“Podjetniški duh je kot občutljiva rastlina. Ne raste v puščavi regulacij. Če slovenski birokrat določi pet nepotrebnih dovoljenj za odprtje pekarne, ta uradnik ne ščiti potrošnika; on zaščiti tiste, ki so že na trgu pred zdravo konkurenco. Vsaka nepotrebna regulacija je davčna kazen za inovativnost, ki je ni mogoče najti v proračunu. Zato podjetniki raje bežijo.”

Analiza: Kaiserjeve teze vs. Ekonomska politika Vlade dr. Roberta Goloba (2022–2025)

Analiza temelji na Kaiserjevih dveh temeljnih predpostavkah: svobodni trg ustvarja blaginjo in prevelika država je problem.

1. Javno trošenje in fiskalna disciplina (Fiskalna politika)

2. Davčna obremenitev dela in kapitala (Davčna politika)

3. Regulacija, Birokracija in Podjetništvo

4. Splošna usmeritev in retorika

Povzetek Kaiserjevega (simuliranega) zaključka

Če bi Axel Kaiser analiziral trenutno slovensko ekonomsko situacijo, bi bil kritičen predvsem do fiskalne politike in davčnih sprememb. Njegovi glavni pomisleki bi bili:

1. Nevarnost inflacije in zadolževanja: Prehitra rast javne porabe financira neučinkovitost in je tihi davek za revne.
2. Kaznovanje produktivnih: Dvig davkov na delo in kapitalske dobičke bi označil za protirazvojni ukrep, ki spodbuja beg možganov in zmanjšuje podjetniško motivacijo.
3. Širitev Države: Nadaljnje povečevanje državnega aparata in vpletenost države v trg bi videl kot pot, ki Slovenijo oddaljuje od modela blaginje in jo približuje nevarnostim populizma in stagnacije.

Kaiserjev citat, ki povzema njegovo stališče do takšnih politik:

“Države, ki se financirajo z dolgom in kaznujejo svoje najbolj produktivne državljane, ne gradijo prihodnosti. Gradijo zlate zapore – udobne za politike in birokrate, a brez izhodne poti za ambiciozne in ustvarjalne.”

Intervju z Axelom Kaiserjem v Demokraciji:

(INTERVJU) Axel Kaiser za revijo Demokracija: »Ekonomija bi morala biti del splošne izobrazbe državljanov, kar bi jim omogočalo, da sprejemajo dobre politične odločitve.«