Piše: podpisniki
Četrtega junija 2024 je Državni zbor sredi političnih polemik, proceduralnih zapletov in nesporazumov, predvsem pa s kršitvijo 184. člena poslovnika Državnega zbora sklepal o priznanju Palestine kot neodvisne in suverene države. Po sklepu vlade 9. maja 2024 naj bi DZ priznal Palestino “v mejah iz leta 1967 ali v katerih koli drugih mejah, dogovorjenih med Izraelom in Palestino ob nadaljnjem napredku glede dogovora o premirju v Gazi in izpustitvi talcev ter ob nadaljnjih reformnih prizadevanjih in opolnomočenju palestinske oblasti s ciljem rešitve dveh držav”.
Zagovorniki slovenske osamosvojitve smo zagovarjali in zagovarjamo enaka merila za vse narode, ki si – ob izpolnjevanju pogojev mednarodnega prava – prizadevajo ustanoviti svojo državo. Problem Palestine, do neke mere pa tudi Izraela je v tem, da bolj kot slovensko priznanje potrebujeta medsebojno priznanje in konec sovražnosti, ki jih vsebuje npr. “Palestina od Jordana do morja!” Ob takšnih sloganih in ob terorističnih napadih Hamasa, kot se je zgodil 7. oktobra 2023, ob ščuvanju Hezbolaha ali iranskih ekstremistov so priznanja, kot je bilo slovensko, kaplja v morje, v pravnem pogledu pa nična. To priznanje ne prispeva k rešitvi, ampak je izraz političnega interesa vladajoče koalicije pred evropskimi volitvami.
Zagovorniki slovenske osamosvojitve in pravice narodov do samoodločbe ne moremo mimo dejstva, da je bil med državami, ki so med vojno z JLA podprle Slovenijo, nato pa tudi priznale slovensko državnost, tudi Izrael; medtem ko med njimi ni bilo Palestine, ki (preprosto povedano) ni bila država. Zakaj bi jo danes priznavali, ko bi že bila? Izrael je ne glede na vse obžalovanja in sočutja vredne posledice svoje trde politike urejena in demokratična država, ki 7. oktobra pa še kdaj prej ni bila napadalna, ampak napadena stran.
Vladna koalicija je v prepričanju, da bo dosegla boljši rezultat, vztrajala pri priznanju Palestine pred evropskimi volitvami; prizori in razprave v Državnem zboru 4. junija pa so spominjali na čase, ko je bila Slovenija socialistična republika neuvrščene Jugoslavije, ne pa neodvisna država, ki posebej v zunanji politiki raje dvakrat premisli, predno si povzroči nesmiselne ali celo škodljive posledice. Res je skrajni čas za združitev palestinskih območij v državo, ki bo živela v miru z Izraelom. Seveda imajo vsi narodi – zato govorimo o samoodločbi – pravico do obrambe in zaščite civilnega prebivalstva.
Zakoni in druge odločitve državnih organov se v okviru ustavnega reda Republike Slovenije sprejemajo na predpisan, vnaprej določen način. Način sprejemanja zakonov in drugih odločitev v Državnem zboru je določen s Poslovnikom Državnega zbora, ki se sprejema z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Trenutna vladajoča večina zato s 53 glasovi ne more niti spremeniti poslovnika in še manj samovoljno določiti, da se kaka njegova norma ne uporablja. Zato vlado in vladno večino v DZ pozivamo, da prekličejo proti pravno odločitev ter sprejmejo odgovornost za svoje ravnanje, ki je brez primerjave v zgodovini samostojne Slovenije. Jože Pučnik bi to kršitev komentiral z besedami: “Pa nikome ništa!” V prostem prevodu: Pa kaj potem!
Podpisniki:
Igor BAVČAR, Franci FELTRIN, Vitomir GROS, Janez JANŠA, dr. Tone JEROVŠEK, Jelko KACIN, Slavko KMETIČ, Andrej MAGAJNA, Igor OMERZA, Alojz PETERLE, dr. Dimitrij RUPEL
