Piše: C. R.
Civilizacija Zahoda je v naših časih pozunanjena – do absurda. Ta proces obračanja zahodnega človeka k zunanjemu se je začel z renesanso, in ta problematika je večplastna, in tudi (škodljivih) posledic le-tega za človeka je več. Najprej moramo tu opraviti (presekati) s »samoumevnim eorocentrizmom«: ta pozunanjenost (tak odnos do življenja) človeka te kulture ni nekaj samoumevnega, je sad večstoletnega razvoja te civilizacije v neki smeri. Za primerjavo: Vzhod (Indija) se je skozi stoletja obračal k notranjemu (duhovnemu) in ob tem morda preveč zanemaril materialne vrednote, sicer pa zadnjih sto let Zahod, s svojo tehniko, močno vpliva tudi na Indijo in jo spreminja. In na kratko: ta oblika civilizacije, v kakršni živimo, tudi ni edino možna oblika, in najbrž tudi ne najvišja, najnaprednejša.
V novi zgodovinski paradigmi, o kateri sem že pisal, bo treba med drugim narediti obrat od te pozunanjenosti k ponotranjenju. Ker bo treba začeti obravnavati človeka bolj celovito, tudi kot duha, in problematika duše je problematika notranjega. Cilj duše (Bog) se nam podarja na področju notranjega, in pot do tega cilja je mogoče najti le s pomočjo Duha, ki spet, s svojimi znamenji in Besedo, stopa v stik z dušo. Moderni človek je povsem usmerjen k zunanjemu in snovnemu, in je s tem notranjim prekinil vsako povezavo, večina ljudi verjame samo še v tisto, kar zaznava s telesnimi čutili in se oprijemlje tega, verjame kvečjemu še v to, kar je »znanstveno dokazano«, se pravi merljivo. Posledica pa je izguba vseh duhovnih vrednot in velika odtujenost modernega človeka.
Človek: ob problematiki tega modernega pozunanjenja ga moramo pogledati v njegovi večplastnosti. On funkcionira na ravni fizičnega (telesnega, čutnega), miselnega (duševnega) in na ravni duhovnega (duše, ne-materialnega). Vse te ravni se seveda prepletajo in so soodvisne. Človek je duh v telesu, duša, ki deluje skozi telo in ki preko telesnih čutil stopa v stik z zunanjim svetom. Tako ga je obravnaval tudi srednji vek, obračanje k zunanjemu in telesnemu (materialnemu) se (tudi pod vplivom antike) začne z renesanso (16. stoletje). Raziskovanje perspektive, trodimenzionalna vizija prostora, izum nove znanstvene metode (eksperiment, merjenje), katere predmet je spet svet materije. Z razsvetljenstvom (18. stol.) se vse skupaj še stopnjuje (newtonovsko-kartezijanska vizija sveta), potem razmah materialističnih znanosti v 19. stoletju, veliki izumi in njihova uporaba v 20. stoletju, kar ima za posledico potrošništvo, se pravi materialistični način življenja… . In življenje s tehniko, ki je tudi neprimerno bolj zapleteno kot nekoč, vedno znova prisiljuje človeško misel in čutila, da se usmerjajo k materialnemu, se pravi zunanjemu. Lahko vidimo, da je bil znanstveno-tehnični razvoj zadnjih stoletij tisti odločilni dejavnik, ki je zahodnega človeka vedno bolj obračal k zunanjemu. Nobena generacija pa glede svojega mišljenja, načina življenja, odnosa do življenja ni povsem svobodna, nasprotno, razne negativnosti se iz generacije v generacijo celo stopnjujejo, potencirajo, tako tudi obračanje k zunanjemu, danes stopnjevano do vrhunca, ki je za mnoge postal škodljiv, celo nevaren: velika odtujenost, kriza duha, kriza smisla. Ta obrnjenost k zunanjemu ima pogubne posledice tudi za religijo (krščanstvo) zahodnega človeka, kajti z Metafizičnim stopa človek v stik preko svoje notranjosti, zaradi pozunanjenosti je človek izgubil pogled v onostranstvo, izgubil čut za jezik Duha in za večno (brez-časno). Problem pa je, da velika večina to stanje dojema kot nekaj samoumevnega, čeprav ni: je sad nekega razvoja, tukaj na kratko opisanega.
Vendar, človek je, naj prizna ali ne, naj se zaveda ali ne, (tudi) duh, duša, lastnost duha pa je med drugim njegova presežnost, lastnost, da ga ne more trajneje zadovoljiti nič zemeljskega. Pot do tistega, v čemer duh lahko najde potešitev, se odpira na področju duše, se pravi notranjega. Če hočemo premagovati današnjo škodljivo pozunanjenost in vzpostaviti neko ravnovesje med zunanjim in notranjim, materialnim in duhovnim, je treba delati na preobrazbi celotnega človeškega bitja, se pravi na ravni telesno-čutnega, duševnega (mentalnega) in duhovnega (duše) – ker so vse te ravni soodvisne. Kar pomeni, da to zahteva globinsko preobrazbo načina mišljenja in načina življenja. To pa ne gre čez noč, ti načini, vzorci in šablone: vse to ima svojo, veliko vztrajnost, zato so za spremembe potrebni zavestni napori in čas, da se bo spremenil značaj celotne civilizacije, pa bo treba več generacij.
A nova paradigma je, glede na današnjo splošno kriznost, postala nujna, osebno vidim njeno bistvo v revoluciji v načinu odločanja in delovanja, le-ta pa brez tega obrata, od zunanjega k notranjemu, ne bo možna.
Franc Bešter
