Piše: Vlasta Baš
Ali lahko v zapletenih razmerah državljanske vojne in revolucionarnega nasilja postavimo aksiom, kdo je izdajalec?
Gotovo je bila Osvobodilna fronta edina alternativa za vsakega Slovenca. Vsi smo bili OF, tudi otroci na tveganih kurirskih poteh. Bila pa je državljanska vojna in predvsem boj za uveljavitev tuje nedemokratične ideologije, zato tudi boj zoper vero. Kaj je hudega storil naš župnik, blaga duša, da je moral bežati pred nasiljem, čeprav je imel pred odhodom v Ljubljano domoljubno pridigo? Prenehajmo kar na pamet opletati s klerikalizmom. Klerikalizem je bil predvsem politično gibanje 30-ih let prejšnjega stoletja in nima nobene zveze z verskim čustvom. Seveda govorimo o klerikalizmu tudi kot o značaju. Danes pa je vse v enem žaklju!
Slovenski domobranci so bili predvsem kmečki ljudje, verno kmečko ljudstvo. Dogodek z Gorjancev na začetku vojne nam marsikaj pove. Skupina kmečkih fantov se je neko nedeljo popoldne vračala od cerkvenega opravila, pa so jih zajeli partizani. Ne ve se, kaj so počeli z njimi. Naslednje jutro so se pražnje oblekli in odšli v mesto. Ali so fantje, ki so se umaknili v mesto, izdajalci? Ko bi bil naš partizanski boj samo boj za svobodo, boj proti okupatorju, ne bi bilo nobenih domobrancev.
Najbolj pošteno je sodil o razmerah tržaški pisatelj Boris Pahor: «Kmečko ljudstvo, ki so ga partizani zajeli na Vetrinjskem polju, naj bi poslali na njive delat, zločine pa kaznovali.« Kmečka polja bi bila danes bolj cvetoča in bolje obdelana. Tudi praznih kmetij ne bi bilo.
Naj ne seže sovraštvo preko groba! Spoštovati mrtvega sovražnika je civilizacijsko dejanje. Predsedniku države Borutu Pahorju priznanje za plemenito dejanje.
Vlasta Baš,
Ljubljana
