Piše: Frančiška Buttolo
Slovenska resna zgodovinska stroka opozarja, da je bil del Primorske po prvi svetovni vojni PRIKLJUČEN Italiji, po drugi svetovni vojni pa VRNJEN Sloveniji, takrat eni od republik SFRJ. Zato bi morala biti v imenu slovenskega praznika, ki označuje ta dogodek, beseda VRNITEV.
Žal pa jugonostalgični Titovi Primorci mislijo drugače. Prav dobro vedo, da je bila njihova Primorska med obema vojnama PRIKLJUČENA f a š i s t i č n i Italiji! In prav dobro vedo, da v njihovih srcih ni nikakršne želje, da bi slavili vrnitev Primorske Sloveniji. Slovenijo, predvsem samostojno Slovenijo, pa sovražijo. Smrtno sovražijo, tako kot jo sovraži komunist Milan Kučan, zadnji pomembni predsednik CK KPS.
Koliko pa je sploh še Slovencev na Primorskem? Največ je Istranov, ki imajo menda že svoj knjižni jezik (podobno kot Prekmurci, finančno vse bolj zaljubljeni v Madžarsko). Nemalo je med Primorci tudi Srbov, Bosancev in priseljencev s Kosova. Seveda je potrebno omeniti tudi italijansko avtohtono manjšino.
In ti Primorci si večinoma iz vsega srca želijo ponovne PRIKLJUČITVE Primorske kaki novi Jugoslaviji, ne pa praznovanja njene VRNITVE Sloveniji, “je..ni” samostojni državi Sloveniji, ki je ne marajo niti videti. Slovenci smo za te Primorce fašisti ali “janšisti”. Zato je edino pravilno ali znanstveno, da je bila Primorska PRIKLJUČENA Titovi Jugoslaviji, ne pa VRNJENA “je..ni” Sloveniji. Pa amen. Marš, “janšisti”!
In tako že trideset let Primorci politično rušijo Slovenijo, da bi jo lahko – siroto, oropano in ponižano – spet PRIKLJUČILI, kaki Jugoslaviji ali nastajajoči jugovzhodni (balkanski!) regiji EU, podobno kot je bila ta dežela po drugi svetovni vojni PRIKLJUČENA SFRJ. Kolikor pa to ne bo mogoče, bodo Primorsko – raje kot da bi ostala v samostojni Sloveniji – ponovno PRIKLJUČILI Italiji. Da so vse to le moje blodnje, ker ne razumem domoljubja Primorcev?
Ali res? Da Primorci še vedno ljubijo svoj deželo? Svojo Primorsko? Kje neki! Vse bi dali, samo da bi bila Primorska spet PRIKLJUČENA, seveda Jugoslaviji, ne pa da bi bila vrnjena državi Sloveniji.
To bi potrdili vsi najuglednejši socialistični slovenski zgodovinarji, zlasti tisti, ki so si svoje visoke akademske nazive “krvavo” zaslužil, pa ne le z glavo, temveč tudi s težaškim prinašanjem in prenašanjem težkih kamnov za slavni napis na Sabotinu, za napis Tito (da, tisti, ki je največji klavec Slovencev).
Takšni so Primorci, ki zdaj zahtevajo praznik PRIKLJUČITVE Primorske Titovi Jugoslaviji in tudi združitev Gorice (Italija) in Nove Gorice (Slovenija) kot enega samega – evropskega – mesta kulture. Pa se ne počutijo Primorci kot izdajalci svoje domovine Slovenije, nikakor, samo Jugoslovani so. So bili in bodo. Navsezadnje, predsednik vlade dr. Golob z na široko odprtimi mejami – tudi na italijanski strani – služi Primorcem za zgled “podmukle” (zahrbtne), prav balkanske veleizdaje Slovenije, ki ji zabada v hrbet nož za nožem, samo da bi čimprej izkrvavela in postala del jugovzhodne regije EU, nekakšne nove balkanske zveze. Čeprav Slovenija sploh ni na Balkanu, Slovenci pa nismo Balkanci. Slovenci ne moremo biti nikakršni Jugoslovani ali Balkanci, tudi če bi se politično prilagodili. Kajti močan vpliv Balkana – od zunaj, ali pa od znotraj (kot se to dogaja zdaj pod pretvezo multikulturnosti) – pomeni za slovensko kulturo gotovo smrt. To pa pomeni konec Slovenije in slovenskega naroda. Zdi pa se, da je to že dejstvo, saj večina Slovencev želi čimprej konec svojega, slovenskega naroda, ker se boji obtožb, da so nacionalisti ali ” janšisti”. Slovenci smo torej že preteklost, Slovenija pa tudi ne bo dolgo država, vsaj ne s sedanjim imenom.
Smo pa najprej propadli kulturno. Popolnoma smo propadli s svojim navdušenjem nad duhovno ustvarjalno jalovo multikulturnostjo, kajti multikulturnost nima nič skupnega s kulturo, to je trgovski pojem, pomeni pa najboljši način ponudbe, da bi bilo čim več povpraševanja. V Sloveniji pa ne pomeni prav ničesar, samo to, da smo spet okupirani in da nimamo – razen veleizdaje – nobene druge izbire.
