Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Nikakor ne odobravam že skoraj nasilnega vedenja nekaterih poslank v DZ, ki prav izzivalno, skrajno nesramno, motijo seje v parlamentarni dvorani. Čisto zares so zelo neolikane in do predsednika parlamenta nespodobno krivične (do česar pa nimajo pravice!), ko mu onemogočajo normalno vodenje sej. Pravzaprav bi lahko predsednik takšno vedenje preprečil tudi s pravnimi sredstvi. Zdaj pa mu grozi nevarnost, da bodo one posegle po ustreznem paragrafu, ker je – naivni siromak – pač segel v bližino besednjaka, s kakršnim v Sloveniji še vedno označujèmo katerokoli napako določene ženske, ne da bi se tega sploh zavedali.
Naj se vendar neha trapasto, v resnici hudo nedolžno zmerjanje, čeprav je grdo, namreč označevanje žensk z različnimi izrazi, ki tako ali drugače ciljajo “pocestništvo”. Največkrat uporabimo “pocestništvo”, naše ljubo vsakdanje, še zlasti kot dokazovanje, da je katera od žensk neumna, neolikana, celo grda itn. Zakaj pa te oznake skoraj ni v rabi za moške? Njihove napake običajno označujemo bolj objektivno. Oni so pač neumni, nesramni, leni itn. Zakaj pa je za vse te slabe lastnosti, ko gre za ženske, skoraj en sam izraz, tisti, s katerim označujemo – menda najstarejši – ženski poklic?
Zelo se moti, kdor verjame, da večina slovenskih državljank in državljanov obsoja to zelo rszpaseno “ljudsko” navado, ki je – če bi jo sploh jemali resno – ena najgrših in najbolj žaljivih v deželi pod Alpami. Le zsksj kdo lahko skoraj katerokoli bitje ženskega spola, še če se pokaka v plenico na nepravem kraju, npr. pri “finih” sosedih, torej že zaradi najnepomembnejše malenkosti, nadere z najbolj znano psovko za vse, kar je ženskega spola. Na primer, če stara gospa prepočasi vozi pred katerim od avtomobilov v dolgi koloni, se zelo moti, ko verjae, da jo kdo prav nespodobno ne zmerja. Vsi samo formalno obsojamo to žaljivko. Večina jo naslavlja na posamezne osebe ženskrga spola takrat, kadar jih tista, ki ji je psovka namenjena, ne sliši. Žal pa se dogaja, da zelo znani, ugledni in pomembni moški, kadar se razburijo, tudi v najširši javnosti, kakorkoli – tudi zelo okoli ovinkov – s to žaljivko “kaznujejo” določeno nepravilno ravnanje posameznic, ker ne morejo proti njim najti nikakršnega boljšega stedstva, najveckrat zaradi pravno slabo nedelujoče države. To se dogaja zlasti v slovrnski politiki. O, seveda, tudi sama neko gospo, ki nespametno uničuje slovensko državo, tudi sama, vsaj v mislih – seveda prenagljeno – pošteno ozmerjam. Pa sem vendar tudi jaz ženska, kot ona. Sem celo ena tistih, ki jim pod in ob prispevkih na spletu komentatorji niti malo ne prizanašajo. Nsjbolj pa me jezijo hinavski namigi – da je moja “ženska” morala bolj ali manj “pocestniška”, pa čeprav v prispevku pišem samo o krizi obstoja slovenskrga naroda. Zato, ob koncu svojega političnega pisanja, tega svojega dela oziroma hobija ne bom posebno pgrešala. Navsezadnje je v Sloveniji javna delavka, kakršnakoli, vse prepogosto označena za neko drugo delavko. Ampak nekaj pa je le res, redko je katera od “drugih” delavk dobro plačana za delo, ki ga ni – dobro in pošteno – opravila, kar pa v drugIh poklicih, ŠE ZLASTI V POLITIKI – ni vsakdanja praksa, niti za gospe niti za gospode. Veliko več denarja dobijo, kot ga zares zaslužijo.
Razmišljala sem, ali bom pogrešala svoje pisanje političnih komentarjev za različne medije, v katrem pa zdaj ne vidim več pravega smisla. Po mojem prepričanju je s slovenskim narodom konec, kako pa si bodo urejali multikulturno življenje pripadniki različnih narodov na sončni strani Alp, mi je pa prav vseeno. Nekaj pa je gotovo: nikakor ne bom pogrešala vseh mogočih poniževanj, ki so pod številnimi mojimi prispevki, nekatera pa celo ksr ob njih. Pa je že tako, da je med Slovenci najpogostejša prav diskvalifikacija tako imenovsne ženske meščanske “čednosti”. Kadar se kdo od Slovencev razjezi na moškega, mu prereče vse mogoče, le na njegovo – moško – čednost se niti ne spomni. Pa so moški res tako čednostni? Ali zanje velja neka drugačna morala, od tiste, ki se ji morale menda podrejati ženske?
Sama se – že iz gole z ženske solidarnosti – ne uvrščam med tako imenovane poštene ženske. Navsezadnje, kaj pa je drugega meščanski zakon, kot pravno organizirana prostitucija, v kateri vztraja večina zakonskih mož in žena zaradi racionalnejše porabe denarja in zaradi tega boljšega življenja (prim. sociološki spis Dore Vodnik Zakon kot etični problem, Križ na gori, 1927). Priznati moramo, da PRAVA ženska in moška morala v zakonski zvezi – če v tem primeru – pri uporabi določene zmerljivke – sploh gre za kako resno moralo – ni kaj prida drugačna od tipiče meščanske, z zakonom organizirane prostitucije. V obeh primeih – skoraj – morajo drug z drugim spati številne osebe, ki se nimajo rade ozirima se nimajo več rade, vendar pa je takšno življenjezanje s finančnega vidika najboljše. (O njihovih velikih ljubeznij pa največkrat – veliko več kot zakonske spalnice – vedo hotelske sobe. To pa je še ena, tretja vrsta, saj vemo česa, vssj širsa javnost je takšnega mnrnja.)
