Piše: Frančiška Franca Buttolo
Danes sem začutila, da je pojem politika izginil iz moje aktivne zavesti. Ta pojem je za naše ravnanje v življenju povsem odveč Se kdaj zanimam za kačji strup? Redko, tako kot se redko gibljem blizu kačjih gnezd. In zakaj bi bila katerakoli politika boljša od kakega kačjega gnezda? Navsezadnje, niso vse kače strupene, a nepoučeni se lahko kaj hitro zmotijo.
Svetu ukazujejo velesile. Največkrat se o sprejemanju njihovih ukazov niti ne moremo odločati, vsaj ne brez nevarnosti, da bi nas neposlušnost lahko pogubila.
Volitve nimajo tu prav velikega pomena, prej ali slej močnejši zmaga. O politiki govorijo, podobno kot o podnebnih spremembah, da jo lahko izboljšamo, če se potrudimo, ampak vse to so večinoma zavajanja, ki določenim skupinam prinašajo ogromno denarja, moči in možnosti za samovoljno vladanje. Seveda pa je vedno slišati, kako brezhibno delujejo – tudi takšne, ki jih sploh ni – vladavine prava. Pri nas, na primer, že delujejo špiclji, ki tožarijo Janeza Janšo, da ni nad rusko pravico do napada na Ukrajino enako navdušen, kot je navdušen nad ukrajinskim odporom proti Rusiji. Kot da smo na nogometni tekmi, kjer ne smemo gojiti pretirano negativnih čustev do tekmeca, za katerega ne navijamo. Ostati moramo trezni in enako občudovati ali obžalovati žrtve na obeh straneh. Seveda. Ampak najprej se je treba povsem oddaljiti od politike in politikov. Zanimati nas morajo toliko, kot nas zanimajo kačja gnezda. Za varnost malega človeka ni v današnjem času nič bolje poskrbljeno, kot je bilo v davni preteklosti. Suženj je bil, je in bo. Ne morda povsod in vselej, vendar pa večinoma. Samo pošteno je treba sešteti vse žrtve. Nista bili v 20. stoletju samo dve svetovni vojni, bilo jih je ogromno, ogromno. In kako bo v 21. stoletju?
Ta svet je “brez vse rešne poti”. Zgubljeni popotniki so ljudje, sredi divjine, v kateri z vseh strani prežijo nanje krvoločne zveri. Prešernov sonet ni le plod določenega trenutka, je pesniško utelešenje omadeževane veličine in neozdravljive bolečine.
In kako je v sedanji stvarnosti?
Zahod in Rusija sta v resnici vse večja prijatelja. Zakaj? Trump ni bil kar tako navdušen nad zadnjo Putinovo “genialno” zasedbo Ukrajine. Predsednik Biden pa samo igra, da se z njo ne strinja. EU pa igra nekakšno dobrodelno teto in sprejema begunce. Politično je EU samo še nekakšen karitas, z zagrenjenimi starimi devicami brez najmanjše politične vrednosti za velesile, še posebno po odhodu nemške Katarine Velike ali “Erike”, Putinove najljubše politične prijateljice. Še sreča, vsaj za Nemčijo in Putina, da sta se o vsem dogovorila že pred njenim odhodom. Z romantično vožnjo po mostu na zasedenem Krimu sta proslavila njun prvi skupni poskus političnega ukrepanja. Ukrajino pa je dobil “car” vrnjeno brez vsakršnih problemov. Vse stroške, ki so in bodo nastali z begunci, bo – v skladu z “Erikino” begunsko vladavino prava – z zadovoljstvom plačala EU. Če se bo kdo upiral, pa ga bodo dali Rusiji.
Izraelsko-arabski eksperimentalni zahodni vojaški poligon je dobil še zvezdniško jedrsko sestrico Ukrajino – kot darilo Zahoda prijatelju Putinu, v skupnem krotenju galopirajočega vzpona Kitajske.
Skoraj do konca sem prepričana, da je Ukrajina – z vsemi svojimi jedrskimi elektrarnami – v resnici med glavnimi tremi velesilami skrbno dogovorjen projekt.
Po mojem prepričanju so izbrali še nikogaršnjo državo Ukrajino za nekakšen jedrski poligon, na katerem se učijo, kako ravnati v primeru jedrskega spopada sredi Evrope. Glavni protagonistki sta EU in Rusija, pobudnika za ta eksperiment pa Putin in njegova mladostna kolegica “Erika”, velika oboževalka Katarine Velike (seveda nemškega rodu), saj je imela njen miniaturni portret celo na svoji kanclerski mizi, kot so pisali mediji. Seveda pa na tej mizi ni manjkal niti kateri od prečudovitih šopkov, ki jih ji je redno podarjal Putin. Tudi ti so ovekovečeni v medijih (vtipkajmo besede Merkel, Putin, flowers).
Dejstvo je namreč, da je postal poligon okoli Izraela manj pomemben, kljub divjim vojnam v bližnjih državah. Politična razmerja med velesilami so se namreč močno spremenila, odkar vstopa v ospredje Kitajska. Rusija ni več nasprotnica, kaj šele sovražnica Zahoda. Resnica je dokaj drugačna od videza.
Skoraj ne more biti drugače. Zahod bo (ali pa je že) za prvo rundo Rusiji podaril Ukrajino. Eksperiment je v celoti uspel. Ukrajina bo pod ruskim vplivom, pod prorusko vlado, Zahod ji bo dobrodelno pomagal z ogromno količino denarja, da bo lahko kupila novo orožje, seveda od Rusije.
Kmalu bo na vrsti še par drugih evropskih držav. Po drugi strani pa bo zahtevala svoje še Kitajska. In proti njej bo močan Zahod, okrepljen s podporo in razumevanjem prijateljske Rusije, lahko nastopal z veliko večjimi zahtevami.
Skratka, izraelsko-arabski poligon je dobil sestrico Ukrajino, oba sta zvezdniške narave, saj sta tako rekoč sredi Evrope, zibelke zahodne civilizacije.
Spet se bomo igrali demokracijo
Se je tudi Bog že evakuiral z naše zmešane Zemlje? Ali ga nikoli sploh ni bilo tu? Zgodba z Ukrajino se bliža koncu. Samo še njenega genialnega predsednika Zelenskega, ki sprašuje Evropo, kam se bo evakuirala, ko bo na vrsti njena usoda, bo svetovna politična elita, odstranila. Ne bo junak, celo blatili ga bodo in obtoževali, tudi v Ukrajini.
In spet bo Vzhod na vzhodu, Zahod na zahodu, Jug na jugu in tako dalje. In spet se bomo v vseh mednarodnih ustanovah in organizacijah kot levi borili za človekove pravice, za vse mogoče vladavine prava. In za demokracije, zahodne, socialistične.
Torej – se bomo spet igrali demokracijo.
Vse do nove, strašne vojne, kakršna je zdaj v Ukrajini.
Denarja za svetovno smetano pa bo vselej kot peska.
Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana
