Piše: Frančiška Buttolo
O vprašanju svoje najboljše prijateljice (“Ali res spoštuješ Janšo?” ), vse večjem pomanjkanju in o drugih komunističnih pojavih v vse bolj zlati Titovi Svobodi, ki se vrača v vsakdanje življenje Slovencev.
To, ali res spoštujem Janšo, me je kmalu po zadnjih volitvah vprašala najboljša prijateljica, ki se po tem vprašanju ni več oglasila. Ker že desetletja ve, da g. Janšo zelo spoštujem, je bilo njeno vprašanje samo spretno – politično – sporočilo o koncu najinega prijateljstva, ker bi lahko ogrozilo akademsko kariero enega od članov njene družine. Kajti spet so se vrnili Titovi zlati časi, ko ni bilo politično priporočljivo druženje z vsakomer, na primer z raznimi Angelami Vode, kot sem se takrat družila sama, pa čeprav po želji samega Josipa Vidmarja (da bi odlični stari gospe, ki se mu je smilila, pomagala pri nekem delu). O, lepi zlati Titovi časi, ko moramo spet paziti, s kom se družimo!
Pa tudi na drugih področjih je vse bolj prisotna Titova Svoboda. Če so si Slovenci želeli takšno vlado, kakršno smo dobili, jim tega ne smemo preprečevati!
In Slovenci, vsaj tisti, ki so volili Svobodo, so vedeli, česa si želijo: propada in razpada Slovenije. Sanjali in sanjali so Slovenci o zlatih časih Titove diktature, sanjali in sanjali so o jugoslovanski zlati svobodi. Sanjali so in sanjali, ker so lahko, vsi brezskrbni. Seveda, ob presenetljivo uspešnem gospodarstvu Janševe vlade (z genialnim g. Lahovnikom kot svetovalcem). Ko so bile zvišane plače in pokojnine, kljub pandemiji in kljub prav po rusko komunističnim, skrajno zahrbtno nasilnim protestom proti Janševi demokratični vladi.
Prišel pa je, da bi bila slovenska nesreča še hujša, neki gospod doktor s Primorske – z neprekosljivim šarmom tržaških “fantinov”, da bi se mastno okoristil s to slovensko neumnostjo, ki se imenuje zlata Titova svoboda. Spretno se prikupil volivcem in Partiji v Luciferjevem podzemlju, ter z obljubo, da bo obudil stare – Titove – čase, na volitvah zmagal.
Že drugi mesec izpolnjuje sanje o Titovi svobodi. Najprej je zmanjkalo bencina, vsaj dokler se ni podražil. Zdaj pa se Slovenci, vsi srečni, ker se pospešeno vračajo Titovi časi, veselo zalagamo z vsem, kar je se ostalo v trgovinah. Se najbolj pa z zdravili, saj lahko nekateri še umremo, če bo tudi z zdravili tako, kot je bilo z bencinom. Sama sem morala pred tremi dnevi dvakrat v lekarno, da sem se dokopala do nekega svojega zdravila. Po telefonu se vse večkrat pogovarjamo, kako iznajdljiv je kdo pri različnih nakupih, pa pri naročilih na zdravstvene preglede, saj so srečneži, ki imajo družinskega zdravnika, že prava redkost. V lekarni sem slišala starejšega gospoda, ki je prijazno gospo farmacevtko prosil za nek nasvet – z opravičilom, da bi to sicer lahko vprašal svojo zdravnico. Ker pa je bila nova, je ni hotel preveč obremenjevati, da ne bi še ona ušla, kot je prejšnja.
Vsega, prav vsega, počasi zmanjkuje, samo ministrov, sekretarjev in številnih drugih državnih uradnikov, večinoma tistih s komunistično surovih in zahrbtnih protestov, ki so bili najhujši, je vsak dan več. Cele horde komunistične požrešne birokracije. Samo še RTV je ostala, s jo bodo vsak trenutek zasedli. Konec. Vsepovsod ena sama Titova Svoboda.
