Piše: Frančiška Buttolo
Bibliografska “neuvrščenost” določenih del določenih avtorjev kot politično ponižanje in obsodba na kulturno osamo in pozabo
Kot sem se že pred nekaj leti prepričala, je sedanja komedija z zaustavitvijo mojih političnih objav v vsej prelepi Sloveniji prava malenkost, vsaj v primerjavi z zaustavitvijo širjenja drugih mojih spisov. Praktično vse sem morala objaviti v samozaložbi. Levi in desni kritiki, redki, vendar pravi, so se – in se še – zgražajo nad njimi in predvsem nad mano, ker sem brez talenta, pa kljub temu pišem in objavljam. Koliko so vredne njihove ocene je najbolj vidno v primeru, ko je bil skoraj povsem isti moj spis, biografija o pesnici Fanny Haussmann, v največji slovenski strokovni bibliografiji najprej strokovno ocenjen kot znanstveno delo, kot sestavni del znanstvene monografije Skrivnost Fanny Haussman (z več uglednimi avtorji, kjer je bila moja biografija predvsem zato, ker sem v Sloveniji edina, ki se biografsko podrobneje ukvarjam Haussmannovo). Ko pa je tri leta pozneje, še nekoliko izboljšan, izšel ta moj biografski spis kot glavni del moje samostojne knjige Prva slovenska pesnica Fanny Haussman (2020) v samozaložbi, sploh ni bil uvrščen med kakršnakoli strokovna dela, temveč med najbolj nepomembne spise, med “neuvrščena” dela, ki si ne zaslužijo strokovne uvrstitve.
Delno ima pri tem vmes svoje prste udba, saj sem nekakšna postdomobranska pošast, strastno nadležna in nesramna do poštene slovenske kulture in humanističnih znanosti, deloma pa je za to kriva udbovska humanistična “inteligencija”, ki je pogosto bolj udbovsko papeška od samega vrha – trenutno – Kučanove udbe. (O medijski udbi tokrat ne nameravam pisati. Ta je res pravi, najbolj smrdljiv gnoj gnoja.)
Ko sem pred dobrim desetletjem v svoji knjigi objavila predelano študijo o baladi Mejnik Antona Aškerca, sem verjela, da me bo slovenska literarnozgodovinska stroka pohvalila, ker sem nasprotovala prevladujočemu znanstvenemu mnenju v Titovi Jugoslaviji, da je v tej baladi videl Aškerčev kmet svojega mrtvega soseda zato ker je bil pijan.
Sama sem namreč verjela, da v svoji analizi tega pesniškega bisera lahko mirno zapišem kaj bolj verjetnega, bliže globoki veri Aškerčevega imenitnega junaka, neustrašnega celo v najhujših bojih. Kajti meni se sploh ni zdelo njpomembnejše to, da je kmet videl mrtvega soseda, temveč to, da se je ob tem videnju, ob tako rekoč otipljivi prisotnosti transcendece v človeški podobi, neizmerno prestrašil.
Z zanimanjem sem se poglobila v analizo Aškerčevega junaka, da bi ga iztrgala iz krempljev komunističnih interpretacij komunističnih literarnih zgodovinarjev. Navsezadnje – saj sem ta svoj – že pred osamosvojitvijo napisani in objavljeno spis – dopolnjevala že v samostojni in demokratični Sloveniji. O kako sem se zmotila. Že prva objava, pod komunizmom, je bila brez odmeva. Druga, v moji knjigi Literarnozgodovinske študije (2015) pa je bila potopljena v še bolj zlovešči molk, skupaj z vso knjigo. Ker so v njej še drugi “škandali”.
Na dno “neobstojnosti” je bila potisnjena tudi moja analiza po Rilkejevih in Traklovih zgledih napisanih dekliških pesmi nadarjenega Jožefa Tomažina, ki je prav tako izšla v moji knjigi Literarnozgodovinske studije (2015). V spisu o Tomažinu sem se namreč pridružila tistim literarnim zgodovinarjem, ki so priznavali, da so te Tomažinove pesmi – s svojo subtilno dekadenčnostjo, predvsem pa z dovolj nakazano incestno ljubeznijo do sestre oziroma umrle sestre – usodno pritegnile zlasti pesnika Antona Vodnika (Dekliške pesmi, 1921; Vigilije, 2922). S takšnim pristopom k “poduhovljeni” katoliški erotiki pa sem preveč dosledno sledila dogajanju v mladih duhovih genialnih literatov, ustvarjalcev glasila Domače vaje (ur. A. Vodnik) v Škofovih zavodih, po mojem prepričanju najbolj kvalitetnem in najbolj kulturno in političo odprtem in demokratičnem mladinskem šolskem glasilu v vsej zgodovini slovenskega šolstva.
Navsezadnje je bilo to glasilo predhodnik poznejšega slavnega Križa na Gori. V sredini dvajsetih ga je prav tako urejal A. Vodnik. Zaradi članka urednikove feministične soproge Dore Vodnik, v katerem je obsodila zmaterializiranost meščanskega krščanskega zakona, so mu cerkvene oblasti odrekle podporo, zaradi česar je prenehal izhajati.
Seveda omenjeni “strokovni napaki” v moji knjigi Literarnozgodovinske študije nista edini. Tudi v članku o Kaplanu Martinu Čedermacu ni “verodostojno” prikazan visoko izobraženi in razumevajoči visoki fašistični uradnik, ki že skoraj prijateljsko sklene s slovenskim upornim duhovnikom primeren kompromis. Gre torej za Bevkov imeniten realistični odstop od cankarjanske romantične zahteve po nepopustljivosti za vsako ceno. Bevk, kljub vsej tragediji Slovencev pod Italijo, vidi rešitev predvsem v sposobni diplomaciji, ne pa v direktni smrti za svobodno domovino. O, la, la! Ali se tako piše? Nasprotnike je potrebno pobiti, kot so jih komunistični partizani, še najprej pa slovenske. Zanje ne sme nikoli zmanjkati dovolj globokih brezen, am in rudniških jaškov. Sicer pa Bevkov ČEDERMAC (in vsi njemu podobni primorski duhovniki) po mnenju najnovejše in – po marksistični dialektiki – najbolj znanstvene literarne zgodovine ni več pravi simbol neuklonljivega primorskega človeka. To simbolno vlogo imajo zdaj že skoraj literarna pisma slavnih primorskih dojilj, ALEKSANDRINK, ki so omogočile obstoj svojih – slovenskih – zapuščenih družin, mož, otrok in starih staršev.
Še trije “pregrešni” članki o treh avtorjih so v moji – na dno pozabe potopljeni – knjigi Literarnozgodovinske študije (2015). Sem ter tja me je strah, da bodo počasi zbrali vse izvode in jih uničili.
