Piše: Frančiška Buttolo
Pričujoči članek je dopolnjena različica istoimenskega včerajšnjega z istim naslovom, vendar je v zadnjem odstavku bolj jasen in bolj učinkovito usmerjen proti komunističnim aktivistkam v sedanjih slovenskih komunističnih nevladnih organizacijah , zlasti proti Niki Kovač, ki uveljavlja novo slovensko politično policijo, podobno VOS-u. S svojim vodstvom te policije, formalno proti sovražnemu govoru, v resnici pa proti nasprotnikom vrnitve komunizma v Sloveniji, tovarišica Nika Kovač v bistvu nadaljuje teroristično tradicijo Zdenke Kidrič.
Prav ona, krvoločna Zdenka Kidrič, vodja VOS-a, najbolj zločinske teroristične organizacije v zgodovini Slovencev, “slovi” po tem, da je pod krinko narodnega odpora proti okupatorju, članom svoje teroristične organizacije VOS ukazovala pobijati vse in vsakogar, samo da jih je čim več pobila. Tako je lahko Tito razveselil Stalina, svojega “šefa” za izvedbo komunistične revolucije v Jugoslaviji, z dovolj visokim številom “likvidiranih” okupatorjev – in še večjim številom “likvidiranih” okupatorjevih domnevnih slovenskih izdajalskih pomočnikov, zlasti iz vrst komunizmu sovražnih družbenih razredov – na primer buržoazije, klera in kulakov.
In tako kot se je nekoč nora Zdenka za svoje krvavo delo šolala v tujini (pri vzhodnem Hitlerju Stalinu), se je naša sedanja borka za komunizem – Nika Kovač – tudi šolala v tujini (pri sedanjem zahodnem Stalinu Sorosu oziroma pri njegovem glavnem sodelavcu, nekdanjemu podtaknjenemu predsedniku ZDA, Obami).
In tako kot praktično nobeni Zdenkini slovenski žrtvi “zločin”, zaradi katerega ga je VOS ubil ali umoril, ni bil nikoli dokazan (pa tudi velikemu delu njenih žrtev iz okupatorjevih vrst ne, na primer običajnim uradnikom), tudi žrtvam razvpitih fizičnih in verbalnih napadov na Niko Kovač, menda glavno slovensko borko za človekove pravice, čeprav so bili krivci pravnomočno kaznovani, njihovo kaznivo dejanje ni bilo javnosti nikoli prepričljivo dokazano. Javnost ne pozna niti imen napadalcev niti sodnikov, ki so jih obsodili. Kot da je vse skupaj eno samo politično slepilo, en sam piar, politikantska propaganda in igra – da Nika Kovač lahko sporoči Sorosu (sedanjemu zahodnemu Stalinu) “veselo” novico, da ji je namreč že uspel začetek izvajanja komunističnega revolucionarnega terorja nad slovenskimi državljani, še zlasti nad fašističnimi janšisti.
Zato, dragi Slovenci, priznajmo, da je Nika Kovač nevarno ambiciozna komunistična revolucionarka, pa še oče, dedek in Kučan oziroma njegov forum ali klan ji dajejo potuho, da je še bolj nasilna – nad drugimi in tudi nad sabo. Predsednik vlade dr. Robert Golob ji nikakor ne bi smel odpreti vrat v svojo vlado, zdi pa se, da je moral, ker je to zahteval predsednik države in vlade v podzemlju, komunist Kučan.
Zato moramo čimprej preprečiti Nikine sovražne politične grožnje vsej Sloveniji, predvsem pa slovenski desnici, ker hoče komunist Kučan komunistično diktaturo – brez prave opozicije, kakršna je na primer stranka SDS.
Že nekaj časa pišem o Niki Kovač in opazila sem, da se zadnje tedne pojavljajo neke čudne težave s prikrivanjem mojih že objavljenih člankov na spletu. Moram pa tudi priznati, da jih res malokdo bere. Velikanske množice pa “všečkajo” vse, kar napišejo, na primer, Tina Gaber, Urška Klakočar Zupančič, Ljudmila Novak. Očitno počnem zelo narobe, ker pišem o Niki Kovač in podobnih temnih straneh Slovenije.
To, pa se kar se meni zdi narobe, ima velika, velika večina v Sloveniji najraje, komunizem. Bolje, da se tudi sama pridružim tistim, ki se jim zdi življenje pod sedanjo, komunistično vlado čudovito. Ko bi bilo v Sloveniji vse tako črno, kakršno vidim jaz, ne bi bilo vsak dan toliko veselih prireditev, svečanih dogodkov, srečnih parov in družin, ki ne morejo in ne morejo prehvaliti sedanje čudovite vlade. Življenje moramo gledati tako, kot slovenski levičarji in komunisti, slediti njihovim političnim usmeritvam in se veseliti, veseliti njihovih uspehov pri zatiranju črnogledosti in neutemeljenega pesimizma. Predvsem pesimizma. Levičarska ali celo komunistična “via pozitiva”, to mora biti naše vodilo, ne pa samo jokanje nad kostmi tisočev in tisočev nedolžnih žrtev še vedno na komunističnih moriščih in brez groba, pa “pisarjenje” spominov na trpljenje v komunizmu, tarnanje nad dejstvom, da je v naši državi vse manj Slovencev. To nikamor ne vodi in uničuje dobro voljo, optimizem in veselje nad številnimi dosežki Slovenije.
Dejstvo je tudi, da vsa levičarska Slovenija močno podpira nevladno gospodično Niko Kovač v vladi dr. Goloba, ker ta dama srednjih let (še vedno z ljubkim videzom mladoletnice) pripravlja neusmiljeno strategijo za zatiranje pesimizma, najpogostejšega sovražnega govora v vseh skrajno nevarnih desnih medijih, ki jih je, menda še okoli ena stotinka procenta od celotnega števila v državi ( ena televizija, dva portala in en tednik). Ampak najhujši strup je v majhnih “flaškah”, so prepričani komunisti, zato desnih medijev sploh ne sme biti. In res, tudi z desne politične strani imamo nekaj dokazov, da so se najbolj hudobne in krvoločne komunistične coprnice pogosto kazale kot mlade in lepe vile. O tem, kdo in kakšne so bile v resnici, pa so pričali mrliči, ki so jim popile kri. Zato naj Nika Kovač, druga Zdenka Kidrič, takoj zapusti vse svoje funkcije. Dokler ne bo prepozno, kajti politika v zadnjem času je zelo nestanovitna, zaradi česar lahko pridejo na glavna politična vodilna mesta tudi nevarni povzpetniki, kakršna je Kučanova “genialka” Nika Kovač.
