Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Tudi voditeljem nerazvitih držav se ni treba bati uničujoče jedrske vojne, četudi posedujejo jedrsko orožje ali pa imajo jedrsko orožje neopisljive uničevalske moči deponirano neposredno pod Zemljo. Toda v kolikor zaradi količine jedrskih konic izvajajo pritiske na mednarodno skupnost so človeštvu nelojalni. To rahlo zaudarja po socialističnem izsiljevanju – medtem ko kapitalizem brani civilizacijo.
Torej se zanesemo na razvite države sveta, ker z vnaprejšnjim manevrom nuklearno vojno preprečijo.
Tistemu/tistim, ki to izvede/jo cilj opravičuje vsa sredstva za dosego hotenega cilja, ki pa se je pričakovanemu slabšalnemu pomenu diametralno izjemoma in izključno leta 1945 z uporabo atomske bombe izkazal s tem, da je bil učinek pomembnejši od četudi zastrašujočih posledic. Sicer se II. svetovna vojna zaradi imperialnih teženj Centralnih sil ne bi zaključila, kar se je v dobrobit zmage.
Toda odvržena atomska bomba na Hirošimo pred 80 leti zaradi katastrofe opominja tudi dandanes.
Fašizem pa so s tem porazili… Nakar, od šestdesetih prejšnjega stoletja, bivša Sovjetska Zveza krepi izdelavo jedrskega orožja, od česar vzrok ni imel samo znanstveno tehnoloških ambicij, zato, ker bi se takratno jedrsko orožje vendar v delnem oziroma izključno parcialnem obsegu dejansko morebiti tudi uporabilo, v kolikor bi ‘od tam’ presodili o tem, da je katerakoli sovjetska socialistična republika na prevelikem udaru vpliva groženj iz Zahoda, s čimer bi Zahodnemu bloku držav že vnaprej preprečili z njihove pozicije za skrajno škodljivo interpretirano poseganje v ureditev in izvajanje delovanja Zveze Socialističnih Sovjetskih Republik.
Vendar je takrat kljub prepričanju o humanosti obstajala najhujša nevarnost in ne izključna možnost, da SZ prične človeštvu vseobsežno uničujočo klasično jedrsko vojno, kar so kljub zaupnosti sovjetskih podatkov Američani z natančnim obveščevalnim sistemom ob zaveznikih vnaprej preprečili.
Po navedbi Ameriške agencije za zaščito okolja /EPA/ so ZDA med leti 1944 in 1988 za jedrsko orožje sestavile in tehnološko usposobile posebne reaktorje zaradi proizvodnje približno 100 ton plutonija za jedrsko orožje. Ampak atomi se z detonacijo v procesu fisije razcepijo z energijo in nevtroni, kar ustvarja verižno reakcijo. Toda ker se je tedanja hladna vojna koncem osemdesetih 20. st. zaključila, so Združene Države Amerike prve nehale s preizkušanjem in izdelovanjem novega jedrskega orožja, od katerega ga je bilo veliko uničenega z ustrezno metodo, s čimer na okolju čim manj škodljiv način.
Odkar so ZDA, SZ in Velika Britanija leta 1963 sklenile Pogodbo o omejeni prepovedi jedrskih poskusov so tudi drugod v glavnem prenehali z nadzemnimi testiranji tega orožja, ki so bila pogosta vse do leta 1980. Julija 1974 ZDA in ZSSR skleneta pogodbo o prepovedi takšnih podzemnih poskusov ki presegajo prag jedrske moči z nad 150 tisoč tonami.
Kljub zaostrovanju razmer od druge petine 21. stoletja ni takih nasprotnikov kot sta bila Zahodni blok in Vzhodni pakt, četudi je dogajanje na svetovnem nivoju neverjetno nevarno in poteka več vojn. V t(r)eh letih odkar je v februarju 2022 pričeta zdajšnja Rusko – Ukrajinska vojna oziroma invazija na Ukrajino se vrstijo ugibanja o možnosti splošne oziroma klasične jedrske vojne ampak ti dve državi sta verjetno zadnji, ki bi koristili kaj takega. Pozornost se preusmerja k Izraelu, Izrael pa sklepno ne bo kontriral Ameriki. Zato so upi »v očeh« svetovne javnosti na tem, da se palestinski konflikt umiri in zategadelj ni in da tudi ne bi bilo pretečih nevarnosti z Bližnjega ali srednje Daljnega vzhoda.
Ker pa ruski predsednik mirno oziroma brez povratnega efekta izvajalkam spremlja vojaško in denarno pomoč Ukrajini tudi v prihodnje verjetno ne bo jedrsko usekal proti Ukrajinskim zaveznicam. Četudi EU prisega na sankcioniranje veliko ruskega. Morda so v tem hipu v Rusiji šibkejši člen.
Torej z enim argumentom ruskim sosednjim državam ne grozi jedrski napad Rusije – namreč namen Rusije zategadelj ne bo uničenje česa takega kar bi hipotetično bilo v načrtu ruske ozemeljske širitve.
Oziroma, tako kot je strnil tiskovni predstavnik Kremlja Dimitrij Peskov: »V jedrski vojni ni zmagovalca.« To pomeni, da Rusi niso naklonjeni kakršnemu koli vseobsežnemu jedrskemu napadu in z njihovega predsedstva o čem takem sploh ne pomišljajo. Četudi se širijo namigovanja da bo Vladimirja Putina minila potrpežljivost Putin kaže pričakovano trezno razsojanje. Toda ciniki pridodajajo, da bodo iz Rusije po zahtevah povrnitve ali delne pridobitve za Ruse rusko pojmovanih delov suverene Ukrajine morda poskušali delno zavzeti tudi katero Rusiji sosednjih držav. Na udaru naj bi bile Rusiji neposredno meječe članice EU, vendar iz Rusije trdijo obratno, namreč, da so takšne članice EU preteča nevarnost Rusiji. Finska in Švedska sta sprejeti v NATO kar ima Rusija še zmeraj za neposredno izzivanje. To pomeni, da je NATO že ob rusko – finski državni meji. Meje pa so tisto, kar določa do kje ter do kod sploh seže ozemlje posamezne države. Vse od tistega, v kolikor ignoriramo izvajanje pristojnosti denimo skupnosti kakršna je EU, kar pa je izven ozemlja ni več v pristojnosti od določene države. Pa najsi je državno ozemlje po površini veliko ali pa kot entiteta v sklopu vplivne države zajema manj kot sto kvadratnih kilometrov (San Marino). Od članic EU teritorialno s pol milijona kvadratnih kilometrov prednjači Francija najmanj pa jih ima Malta z zaokroženo tristotimi kvadratnimi kilometri, je pa bila ta država 20 – ih otokov osrednjega Sredozemlja od 1813 pa do neodvisnosti britanska kolonija. Ampak zgodovinsko in generalno se v srži zaradi ozemelj odpirajo frontne linije kjer potekajo bitke zavzetij na kopnem, z zraka in pod morjem.
Sodobni spopadi pa niso več le teritorialno omejeni ker so obenem borbe zaradi zajezitve ali pridobitve dejanske premoči zaradi strateškega pozicioniranja sil in izkazovanja ali potrditve (ne)posrednega vpliva: ozemeljskega s celovit(n)ostjo, ekonomskega na primer z nezadržno gospodarsko rastjo in velikim učinkom na svetovne finančne tokove, iz obrambnega stališča denimo zaradi nepremagljivosti v spopadih ali pa zaradi inovacij in hitrega tehnološkega napredka. Pri čemer pa ima jedrsko orožje zanemarljivo vlogo, še zlasti kadar ga kopičijo v dejansko manj razvitih državah.
Med štiriintridesetimi državami ki pa podpirajo izdelavo in uporabo jedrskega orožja je tudi Slovenija. Toda v Sloveniji smo daleč od tega da bi sploh imeli zametke ali strategijo za zagon industrije jedrske municije in s tem seveda ne moremo postati konkurenčni Franciji in VB, kaj šele kakšnemu Pakistanu.
Med ciljem in sredstvi za dosego cilja ni vzročno – posledične povezave, ker so vzroki zaradi katerih jedrski spopad drugačni od dosege nameravanega kadar klasično jedrsko orožje ne postane »igrača« za zastraševanje. Tega se zaveda zlasti državni vrh v Ameriki, ker se Donald Trump v mandatih vztrajno izogiba temu, da bi katerakoli dozdevno ali resnična sila ali skupina skupnosti držav izvajala raketiranje z orožjem v jedrskem arzenalu. Nasprotno s prej navedenega stališča kljub temu nekatere problematičnih držav (Iran, S. Koreja) jedrske bombe bodisi posedujejo ali plemenitijo uran, pri čemer tehnološko nekoliko zaostajajo. Kar pomeni, da tudi če bodo merile na natančno določen cilj v ozkem obsegu, bombe priletijo drugam. Nimajo sodobnih komandnih plošč, izstrelki bi popadali kamor niso namenjeni četudi bi vedeli kam in komu bodo uperjeni, kdo so neizpodbitno njihova tarča. Dovoljšne težave in to brez odprtih bojnih polj povzročajo skrajne teroristične organizacije in podobno organizirane skupine s pomanjkljivo taktiko kako je treba spodkopati demokratičnost.
Od povsod, kjer zametki klasičnega jedrskega orožja ali jedrski bojni program nastaja nekontrolirano in brez evidence preti huda nevarnost velikemu delu našega človeštva, česar jim ne bi smeli dopustiti.
Brez kakršnihkoli vnaprejšnjih opozoril napadenim bi se v trenu z najhujšo rušilno močjo sesuli objekti z infrastrukturo vred: betonske zgradbe, mostovi, tuneli, predori, nadvozi cest bodo popadali in to ne kot domine. Zaradi najhujše eksplozije, torej nemudoma, v trenutkih. Na udaru bi bilo pravzaprav vse kar je mogoče in možno uničiti, izključno zaradi dosege maščevalnega učinka, kar pomeni brez kakšne racionalne odločitve. Kajti kdor jedrsko bombo sproži ne da bi zavaroval radije dometa bivajočih ljudi ne bo iz naprednih držav ampak držav, ki izvršujejo terorizem in so brez dovršene jedrske tehnologije. Sledila bi kontaminacija tako tekočih voda kot tudi jezer, morja ali kakega oceana, povsem pa ozračja.
Zaradi česa takega denimo EU vzpostavlja jedrski ščit in naprednejše države so vnaprej informirane o namerah tistih, ki bi poskušali z jedrskim orožjem uničiti atmosfero in to preden bi ga utegnili sprožiti. Detektorji so zelo precizni in seznanjenost o tem je v primerjavi z možnostjo izvedbe najvišje stopnje.