Piše: Frančiška Franca Buttolo
Slovenci z enim samim življenjem in brez enega samega pravnika? Ne, samo brez ustave. Naša ustava je v svojem bistvu se vedno samo komunistični revolucionarni odlok, da – skladno s preprostimi besedami komunista Dolanca – da morajo na oblasti ostati komunisti. Za večno.
Zelo poučni so tudi odgovori ponosnih naslednikov komunističnih revolucionarjev, ki sem jih danes prebrala pod člankom na portalu Demokracije “V Avstriji zdravstveni minister ukrepe sprejema z odloki, ne da bi se v to spotikal kakšen dežurni pravnik”.
Voditeljica skupne oddaje TVS in POP TV je iskala zgled za zdravljenje obolelih zaradi pandemičnega virusa pri partizanskem zdravstvu, kolikor toliko uspešnem v boju z nevarnimi partijskimi komisarji, saj je zdravnica, slavna Franja, vendarle ostala živa. Prav tako kot imenovana voditeljica pa sedanji pravniki, še najbolj ustavni sodniki (en sam, morda dva, sta izjemi) iščejo zglede za reševanje težav s pandemijo pri partizanskem sodstvu, tistem, na katerem temelji tudi sedanja slovenska ustava.
Dejstvo je namreč, da odloki sedanje vlade niso v skladu s sedanjo slovensko ustavo, dragi Slovenci, in zlasti slovenski pravniki, zelo redki z vsaj z osnovami znanja iz logike, etike in teologije. Zdi se, takšen je moj vtis ob branju začetka naše ustave, da je v svojem bistvu komunistično revolucionarna, saj je njen glavni cilj zavarovanje – ohranjanje in razvijanje – prenovljene ali neokomunistične oblasti, ne pa človeka sploh. To, da je v ustavi lastnina dovoljena in da so volitve demokratične, ne, to sploh ni bistveno niti za svetost človekovega življenja niti za demokracijo samo. Absolutno, poudarjam – absolutno, mora biti v temeljnem civilizacijskem aktu, kakršen je ustava, na prvem mestu in jasno – z zlatimi črkami zapisano, da je v njem zagotovljena pravica do življenja življenja. Da je to pravica pred vsemi drugimi pravicami.
Da je pravica do življenja edina in zato temeljna človekova pravica, pa se zdi modernemu človeku celo smešna. Ne pa tako zelo neuporabna, da si je ne bi prilastil in uporabil za svoje nihilistične ali revolucionarne posege v človeško družbo. Da brez vere v Boga in človeka po božji podobi, ni dolgotrajne kulture ali civilizacije, vemo. Ker pa si želi vsaka oblast, tudi revolucionarna, zagotoviti čim daljši obstoj, so ustave največkrat v prvi vrsti – vsaj z vidika varovanja prve, svete pravice do življenja, v bistvu prvi nezakoniti odlok katerekoli vlade, ki se noče sprijazniti s svojim morebitnim odhodom.
Podobno ko je razvidno iz preprostih besed komunista Dolanca da se kaj takšnega, da partija ne bi bila na oblasti, “ne bo zgodilo”. In se pri nas tudi ni zgodilo, kljub temu da so komunisti bogati, da imamo več komunističnih strank, imamo po strukturi in bistveni vsebini še vedno nihilistično revolucionarno ustavo. Za kaj pa, za božjo voljo, je bil komunist Bavcon slovenski prvi pravnik? Ker je slovenski partiji zagotovil tako rekoč večno oblast z ustavo. Zato pa sodnice in sodniki še zdaj na piknikih nosijo rdeče zvezde in titovke.
Človeka ustvarjenega po božji podobi, od Boga danega človeka, s prvo človekovo pravico, pravico do obstoja, v slovenski ustavi ni. Zato je tudi nikomur ni potrebno upoštevati.
Revolucionarni pisci ustave so pri njenem sestavljanju neprestano uporabljali samo svojo zahtevo po oblasti, svojo nihilistično voljo do oblasti, niso pa upoštevali božje volje in božje ljubezni do človeka.
Frančiška Franca Buttolo
