Piše: Iva Pavlin Žurman
V tiskanem Delu sem 28. januarja (stran 30, izbrane izjave posameznikov iz različnih medijev) prebrala:
Slovenska država je temelje dobila z narodnoosvobodilnim bojem, prav tako Primorsko.
(BOŽO REPE, zgodovinar, Delo, 21 januar 2023)
Sprašujem: »So demokratični Sloveniji temelje postavili revolucionarji, vodilni člani KPS Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Franc Leskošek, Ivan Maček, Boris Kraigher, Aleš Bebler?«
Množična grobišča po Sloveniji kažejo velikost zločina voditeljev narodnoosvobodilnega boja!
Zločin ne zastara. Spomeniki postavljeni njim v čast v SR Sloveniji, republiki nekdanje države Jugoslavije (SFRJ), se še vedno nahajajo na ozemlju celotne države Slovenije, čeprav se je Slovenija (ljudje) leta 1990 odločila za diskontinuiteto – prelom s prejšnjim režimom in je že od leta 2004 članica demokratične Evrope (EU).
Leta 2009 je Evropski parlament z resolucijo obsodil zločine vseh treh totalitarizmov (nacionalsocializem, komunizem, fašizem) na ozemlju Evrope. Deset let kasneje, septembra 2019 je Evropski parlament to resolucijo nadgradil z resolucijo Pomen evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Za to resolucijo je glasovala velika večina članov parlamenta (535, kar je dva več kot za njeno predhodnico). Edina skupina, ki je glasovala proti, je bila skrajno leva politična grupacija European United Left/Nordic Green Left. Resolucija je opomnila, da so v nekaterih državah članicah še vedno ohranjeni spomeniki, ki poveličujejo totalitarne režime. Resolucija je tudi opomnila, da je treba mladino osveščati o žrtvah totalitarnih režimov.
Uspešen referendum (ljudska volja) o samostojni in neodvisni državi Sloveniji 23. decembra 1990, ki ga brez odločitve dr. Jožeta Pučnika in predstavnikov Demosa (v Poljčah so določili njegov skrajni datum) ne bi bilo, je v naslednjem letu omogočil ustanovitev nove samostojne in demokratične države, ki je bila v agresiji JLA na Slovenijo ubranjena (vojna za Slovenijo).
Zgodovina temelji na dejstvih (arhivi).
Zakaj različni politični nasledniki komunistične partije prikrivajo resnico in prirejajo dejstva?
Zakaj so sežigali arhivsko gradivo, ko se je majala njihova oblast?
Mitja Ribičič je zanikal vedenje (je lagal) o povojnih pobojih (pred Pučnikovo komisijo v DZ), kar je kaznivo dejanje. Zakaj ga je na “zaslišanju” spremljal odvetnik Čeferin? Zakaj njegov sin Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik, še vedno molči? Se strinja z Božom Repetom, zagovornikom politične kontinuitete?
Repetov kolega, zgodovinar Peter Mikša (docent na FF) je ob prazniku Upora proti okupatorju 27. aprila 2021 na radiu RTVS (bil je gost v oddaji Točno opoldne na Valu 202) med drugim poslušalcem pripovedoval:
»Gre za govorjenje o osvoboditvi leta 1990, ko je prišlo do ustanavljanja nekih strank /…/«
»Slovenija ima korenine v NOB, leta 1991 je bila le formalno izpeljana nadgradnja iz SFRJ /…/«
»T. i. resolucije o krivdi nimajo učinkov in služijo politiki /…/«
Nad njegovimi izjavami sem bila šokirana!
Ko sem pred leti poslušala dr. Andrejo Valič Zver (predstavila je svojo knjigo Slovenska osamosvojitev in demokratizacija), nisem mogla verjeti ušesom.
A. Valič Zver ni mogla (smela) opravljati doktorske disertacije na temo osamosvojitev Slovenije na Filozofski fakulteti – oddelek za zgodovino v Ljubljani (sic!).
Mednarodni pravnik dr. Miha Pogačnik je na spletu (27. novembra 2021) napisal:
Sprejemanje enega od totalitarizmov je zagotovo odstop od skupnih vrednot Evropske unije.
Dr. Matija Ogrin: »Tega, kar je potrebno storiti (pripoznanje in obžalovanje zločinov), v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.«
Koga moti Muzej slovenske osamosvojitve?
Iva Pavlin Žurman, Solkan
