Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Pravice žensk, potem, ko so bile sprejete v ustavo in zakone, kot velika ideologija zanimajo le še malo koga. Samo še uresničevati in utrjevati jih je potrebno, večinoma od primera do primera, ne pa s sorosovskimi milijonskimi – in za milijonska izplačila feminističnim aktivistkam – akcijami.
Zlasti pa s politično najbolj spornimi, na primer s tistimi za splav že za vsako figo. Kot da je največja pravica žensk, če se znebijo svoje nosečnosti že zato, ker so spočela dečka namesto deklice. Ne, tovrstnih pravic žensk res ni mogoče podpirati. Ker niso več normalne. Še najmanj pa so normalne tiste pravice, ki odpirajo pot prezgodnjim operacijam otrok za spremembo spola, tudi brez dovoljenja njihovih staršev. Vse bolj in bolj naj bi se ženske zavzemale za pravico do spremembe svojega spola, da bi postale ženske “nasprotnega spola”, kakor so jih – duhovito, kot vse o čemer so govorili – imenovali glavni junaki v nadaljevanki Samo bedaki in konji, najbolj duhoviti seriji vseh časov.
Moram pa priznati, da sem danes zjutraj (8.3.2025), med pripravljanjem družinskega zajtrka, spet malo “popenila”, ko sem pri jutranjih poročilih na radiu Prvem poslušala osmomarčevsko tarnanje o nas ženskah, ki menda nimamo vsega, zlasti pa pravic, ki bi jih morale imeti, če bi bilo v Sloveniji še tako, kot je bilo nekoč. Verjetno so na radiu Prvem imeli v mislih Titovo Jugoslavijo, vsaj tako je bilo mogoče razumeti današnjo čestitko ženskam na našem, slovenskem – in v naši, samostojni demokratični Sloveniji – radiu Prvem. Morda nimam prav, ampak kot častno gostjo ob dnevu žensk v Sloveniji je radio Prvi povabil tovarišico Sonjo Lokar. Radio Prvi je torej povabil ob 8. marcu komunistko, ne ravno Vido Tomšič, naj ji bo zemlja lahka, temveč tisto njeno naslednico, ki je v Sloveniji in na Balkanu najbolj zaslovela s solzami, ki jih je točila ob razpadu Zveze komunistov Jugoslavije, s tem pa tudi države Jugoslavije, le da nekoliko pozneje. Jokala je tovarišica Sonja Lokar, borka za komunizem in pravice komunističnih žensk, ko je 1990 v Beogradu – edina – javno jokala, ko je sam tovariš Milan Kučan (čeprav ne brez intimne grenkobe, vendar pa kot Slovenec, kljub temu, da mu v Beogradu tega niso šteli v dobro) ukazal slovenski partijski delegaciji, naj slovenski komunisti – skupaj z njim – takoj, mirno in brez kakega cirkusa, zapustijo zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije. In so odšli, slovenski najvišji komunisti iz Beograda. In samo tovarišica Sonja Lokar takrat ni mogla zadržati solz.
Resno se sprašujem, ali so jo na javnem radiu Prvem prav zaradi teh njenih solz povabili v studio pri jutranjih poročilih? Kajti za pravice slovenskih žensk ja tovarišica Sonja Lokar storila manj od katerekoli zdravstvene ali pa socialne delavke, ki si za sramotno nizko plačo prizadeva, da bi ženske ki jim pomaga, prejele kar najboljšo pomoč.
Da, da, na javnem radiu Prvem že vedo, kakšna mora biti čestitka slovenskim državljankam in državljanom ob Osmem marcu v Sloveniji, ko je ta pod napol komunistično vlado dokaj zmedene Svobode, nekoliko resnejših Socialnih demokratov in nesprejemljivo – partijsko prav noro – skrajno Levico (ki bi morala biti prepovedana!), odkrite občudovalke krvavo rdeče Titove zvezde.
Zato sama vsem, Slovenkam in Slovencem, ob 8. marcu želim boljšo vlado po naslednjih volitvah, takšno, da bomo končno normalna, demokratična, zahodnoevropska država Slovenija, prijetna za vse, ki v njej živimo – z boljšimi plačami, pokojninami, invalidninami in drugimi socialnimi plačili, s prijetnimi odnosi na delovnih mestih (brez stalne “udbe”), z boljšimi stanovanji, z boljšim varstvom za otroke, z boljšimi šolami, z boljšim zdravstvom, z več kmetijami, z lepimi dopusti, boljšimi avtomobili in cestami ter s popravljenimi železnicami, pa – seveda – z večjim številom otrok, in še in še. Čim manj pa želim Slovenkam in Slovencem nevladnih inštitutov, kakršna sta 8. marec, Mirovni inštitut in sorosovski inštituti pri različnih univerzah in fakultetah, še zlasti pa v zelo širokem okviru SAZU. Bojim pa se, da se bodo uresničile samo želje tovarišice Sonje Lokar, naslednice Vide Tomšič.
