Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Bog z vami, Frančišek, visoki služabnik božji!
Veliko te dni mediji poročajo o pokojnem papežu Frančišku, veliko je v novinarskih prispevkih govora o njegovih pogledih na različne skupine ljudi in njihovih glavnih dejavnosti, veliko o njegovi pomoči ubogim, zapostavljenim in nemočnim, veliko o tem, kaj si je želel od posameznikov, različnih skupnosti in človeštva, ni pa bilo niti omenjeno, kateri je bil njegov največji dosežek v času njegovega vodenja Cerkve in Vatikana. Kot da je vso svojo energijo razdajal na vse strani, ne pa predvsem za uresničitev kake posebne svoje vizije ali naloge, za svoje najpomembnejše poslanstvo, ko bi lahko imelo neizpodbitno velik pomen v življenju oziroma v zgodovini Cerkve v prvi četrtini 21. stoletja. Ali je res tako? Najprej sem se hotela sprijazniti z dejstvom, da je komaj kateri od papežev v Vatikanu kaj bistveno več kot povprečen duhovnik, in da je bil takšen tudi papež Frančišek. Po malo globljem premišljanja pa sem ugotovila, da ni bil povprečen in da bo skoraj gotovo ostal zapisan v zgodovinski spomin kot pionir med papeži, ki je papeževal na način, ki kaže, da je bil nekoliko pred svojim časom. Bil je prvi papež v ze skoraj povsem digitalizirani in marksistično multikulturni globalistični družbi, ki dopušča različne načine življenja, vendar pa se morajo ti brez posebnih trenj podrediti brezosebni “vladavini” znanosti in tehnologije. Tako kot je postala zasebna zadeva pripadnost kakemu narodu, kulturi, celo državi – kaj šele veri, tako je postala povsem nepomembna verska komponenta Cerkve. Namesto nje pa je stopila v ospredje prilagojenost Vatikana brezdušnega toku sodobnega življenja, ki ne pozna milosti, kadar se kdo ne more ali pa se noče povsem podrediti brezdušnega in samodejnemu znanstveno tehnološkemu vladanju obvladovanju človeštvu sveta kot celote. Na primer, ničesar ni mogoče več spremeniti niti na nekem, ne ravno najpomembnejšem, trgovinskem področju, da bi dosegli vsaj nekoliko bolj pravičnejše trgovanje od tistega, ki ga zdaj samodejno – bolj ali manj tehnološko utečeno, vendar nikoli dogovorjeno med konkretnimi politiki – narekuje neka svetovna trgovinska tehnološka “oblast”. Še najmanj se je znala tej tehnološki (nad)oblasti prilagoditi Kitajska, praktično povsem “neomadeževana” in neobremenjena – kot na primer Zahod – s kakršnokoli zgodovino naroda, kulture, z ohranjanjem demokracije in tudi vere. Edina vrednota Kitajske je zmaga na vseh področjih življenja in sveta – ali pa gotova smrt. Seveda pa smehljajev ni nikoli preveč. Pa tudi načinov, da se jim – počasi, počasi – začnejo smehljati in klanjati, predvsem pa bati – vsi, ki z njimi kakorkoli sodelujejo, aki pa so odvisni od dobrih odnosov z njimi.
In kaj ima vse to skupnega s pokojnim papežem Frančiškom? Vse. Kajti papež Frančišek je bil PRVI PAPEŽ, ki se je temeljito, morda celo preveč, do konca, oddaljil od katoliške vere, da bi se njegov Vatikan varno vključil v marksistični multikulturni globalizem, ki ne prizanaša obstoju narodov, evropske tradicionalnih kultur, religij in zlasti politik. Papež Frančišek je bil marksistični multikulturni globalist – s samega “svetega” sedeža južnoameriškega marksističnega multikulturnega globalizma, na univerzah v ZDA “oplemenitenega” z znanstveno tehnološko metodo VLADANJA in obvladovanja celotnega človeštva in sveta, tudi z delom vesolja. Papež Frančišek je jasno videl, da je vsakršna vera ze mrtva, da mora Cerkev postati predvsem en veliki Rdeči križ , ali pa izginiti. Z močnimi milijardami prostovoljcev bo poslej Vatikan imel svoje mesto tudi v veram nenaklonjeni brezdušni, samodejni – znanstveno tehnološki – oblasti, ki bo vsekakor brez odpora operirala z dobrodelno zbranimi milijardami. Hladnokrvno jih bo – gotovo zelo razumno – razdelila po “luknjah”, ki bodo najbolj nevarno puščale, s tem pa dopuščale morebitni odpor aki celo upor. Kar bi bila lahko huda motnja v gladkem delovanju globalnega marksističnega multikulturnega oblastniškega stroja. Svetovna oblast resnično neskončno potrebuje denar vatikanskih zbiralcev pomoči, bolj kot zaradi ljudi, pa ga potrebuje za ohranjanje miru. In predvsem za ohranjanje globalnega miru marksistične multikulturne globalistične oblasti je delal pokojni papež Frančišek. Pa maj bo ta globalna in globalistična oblast kakršnakoli. Seveda pa na koncu krščanske vere še vedno ostane večnost, predvsem pa strašna utrujenost tik pred njenim pragom. Fa, papež Frančišek je bil prvi papež nove, digitalne – povsem razčlovečenje – ere svetovne trgovine.
Bog z vami, Frančišek, visoki služabnik božji!
