Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Dan potem, ko sem izvedela, da je neki gosod Poženel, kot sem razumela policijo v Bežigradu (Ljubljana), ki me je včeraj obiskala na domu, vložil proti meni kazensko ovadbo zaradi mojega – menda – napačnega predstavljanja nekega dela slovenske zgodovine med pismi bralcev tednika Demokracija oziroma njenega portala.
Kdor ve, da kazenska ovadba ne nastane v par minutah, in kdor ve, da še posebej politične kazenske ovadbe ne nastajajo brez širšega kroga tistih, ki zahtevajo kazensko ovadbo določene – politično nesprejemljive – osebe, tisti tudi ve, da takšne ovadbe prihajajo običajno iz zelo profesionalnih tajno policijskih središč. Seveda pa je največkrat pod ovadbo podpisan kdo, ki sploh ni dobro prebral spisa, zaradi katerega je bila ovadba sploh sestavljena. Tako je bilo in tako tudi bo.
Domnevam, da ima članek, zaradi katerega je bila proti meni napisana kazenska ovadba, tale naslov:
Proti uvedbi kazni z zaporom v Golobovi in Kučanovi Sloveniji, če bomo razkrivali zločine Titove komunistične Jugoslavije.
Objavljen je bil 20. novembra na portalu Demokracija. Pravi naslov tega spisa, v resnici moje pesmi v prozi, je Kosovska bitka na sončni strani Alp. Ta pesem v prozi v razkriva resnici o tem, da Slovenci nismo državni narod in da nikoli tudi ne bomo. V tem spisu s¹1 pa je najbolj neprijetna neka druga resnica, namreč tista, da gospod Milan Kučan z vsemi svojimi neverjetnimi partijskimi uspehi idealno dopolnjuje slovensko partijsko dvojico Kardelj – Kidrič. Prvi je bil ideolog revolucije, kij e uničila slovenski narod, drugi je narod uničil, tretji – gospod Kučan – pa je uničil najbolj verodostojne dokaze, da se je to res zgodilo s slovenskim narodom.
Mene ni potrebno niti kaznovati niti zapreti, da bi s tem prestrašili vse nepoklicne avtorje raznih člankov o nezadovoljstvu Slovencev s sedanjo politiko. Slovenci bodo vsekakor tudi brez mojega morebitnega zapora tiho. Kajti, ko sem danes poslušala in brala nekaj mnenj o tem, da bodo kmalu začeli na veliko zapirati bolj desničarske nezadovoljneže v naši državi, sem izvedela marsikaj. Najbolj pa me je potrlo to, da so mi vsi priznali politični pogum, ki ga v Sloveniji drugače misleči ne bi smeli imeti. Te vrste pogum do zdaj še nikomur v Sloveniji ni koristil, sploh pa ne pod komunistično oblastjo. Pravo obžalovanje v besedah znancev sem občutila, ker sem še zdaj tako nevedna, da ne vidim, kako vladajo komunisti, še bolj kot so zadnja leta v Jugoslaviji. In razumela sem, še predobro, da me javno ne bo nihče podprl. Posamezniki se bojijo udbe, politične skupine pa so praktično vse v lepem soglasju z večino levih skrajnežev, ker mora biti politik vedno pripravljen, da bo morda lahko vladal s svojim najhujšim nasprotnikom, če bo hotel priti na oblast. Mnenja, ki sem jih predstavila, so zelo realistična in se z njimi strinjam. V resnici ostanku slovenskega naroda ostaja samo še literatura, kar pa je tako, kot je bilo vedno. Nimamo niti samostojnosti niti slovenske politike, hlapčujemo pa zdaj – namesto Dunaju ali Beogradu – nekakšni teroristični organizaciji EU, ki se ima za federativno republiko, pa tudi za ambiciozno velesilo, čeprav EU sploh ni država, temveč neki obskurni – kapitalistično- komunistični del vrha EU, ki je v Bruslju najmočnejši, in nič manj učinkovito ne razkraja tradicionalne Evrope, zlasti njeno demokracijo, kot jo je ob začetku druge svetovne vojne razkrajala Hitlerjeva Nemčija.
Zato ne smemo pozabiti, da je predsednica komisije EU nemška prikrita komunistična milijarderka, natančno iz iste države, kot je bil Hitler. Ne smemo pa pozabiti niti tega, da je tesna prijateljica, in nekdanja ministrica, Angele Merkel, ki je napadla evropske države z milijoni ilegalnih migrantov, s povsem drugačno kulturo od evropske, in revolucionarno nasilno zahtevala od Evropejcev, da se ji – tuji civilizaciji in kulturi – povsem prilagodimo. Če se kdo ne bo hotel, bo kazensko ovaden zaradi nacionalizma in rasizma. Seveda to vsi Evropejci vemo in razumemo, smo tiho in zelo mirno izumiramo. Vsakršen politični odpor proti našemu izumrtju pa ima za posledico popolno izolacijo tovrstne politike in politikov, kar je najbolj vidno v primerih madžarskega predsednika Orbana in nemške sovoditeljice AfD dr. Weidel. Seveda bodo v EU kmalu državljanski spopadi in tudi prave vojne. Ampak preprečiti jih ni mogoče, ker je oblast v EU še preveč močna in vztraja, da predstavlja državo EU. Če to ni najhujši sedanji politični teror na vsem svetu!?
