Piše: Franc Bešter
V tem prispevku bom skušal našo (moderno) dobo prikazati kot »pubertetno«, se pravi še ne-zrelo, in to svoje stališče tudi utemeljiti, s pomočjo primerjave glede na druge dobe, na antiko, srednji vek, in na dobo, ki naj bi moderni sledila. Kar naj bi bil tudi njen namen: preseči to nezrelost.
Zakaj naj bi tej naši dobi sledila neka nova doba, ki naj bi bila zrelejša, naprednejša? Ker se tej dobi čas izteka, nameravam nakazati, zakaj. Ob tem pa moramo najprej opraviti z novoveškim mitom (neomejenega) napredka, ki hoče biti seveda materialističen (gospodarska rast, dvig standarda…). Ta mit je bil aktualen sredi prejšnjega stoletja, ko temu »napredku« res še ni bilo videti meja: napredovali sta Znanost in Tehnika, ni še bilo omejitev, kar se tiče surovin in energije, okoljski problemi nas skoraj še niso pritiskali… . V zadnjih letih smo se streznili – ravno zaradi tega: ker so se začele pojavljati omejitve glede tega, zavedli smo se omejenosti in ogroženosti planeta, naša ekonomija se sooča s težavami zaradi surovin in še bolj energije. In s tem našim načinom življenja ne bomo mogli več dolgo nadaljevati po tej poti, ne da bi vedno bolj ogrožali tudi sebe, prav kot biološko vrsto, vrste na Zemlji izumirajo, vsako uro v povprečju tri, enkrat lahko pride vrsta tudi na nas. In opraviti moramo tudi z mitom neomejenega napredka znanosti in tehnike, ki sta to dobo ustvarili: priča smo zastoju njunega razvoja, nečesa »bistveno novega« ni več!
Civilizacija bo nujno (in čim prej!) morala začeti graditi na nekih bistveno novih, drugačnih postavkah, ciljih, vrednotah… . V ta namen pa moramo čim bolje razumeti razmere, v katerih naj bi začeli, ni pa treba, da začnemo iz nič, ne gre, da bi zavrgli vse dosežke te dobe. Gre le za to, da nekdanjo glorifikacijo Znanosti in Tehnike zamenja trezna presoja: kaj sta človeku dali pozitivnega in kakšne negativne posledice zanj je ta »napredek« potegnil za sabo.
Tehnika je omogočila, da na Zemlji živi mnogo več ljudi kot nekoč, in večini od teh je prinesla tudi večjo blaginjo. Tehnika je homo sapiensu omogočila, da je dokončno zavladal nad planetom in začel segati celo po bližnjem vesolju. Kaj je bistvo tehnike? Gre za visoko razvita orodja, za zadnjo revolucijo v njihovem razvoju, izvedeno s pomočjo empiričnih znanosti, zato so le-ta postala tudi mnogo bolj raznovrstna, njihovo mnogo večjo učinkovitost pa omogoča pogon z energijo (predvsem razni motorji). To dvoje: raznovrstnost in učinkovitost sta omogočili masovno proizvodnjo, ta pa je sprožila številne negativne procese v naravi, njeno prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje. In tu smo se dolgo obnašali kot da to lahko počnemo neomejeno. Priznati bomo morali, da je naš svet omejen. A kapitalizem kot sistem deluje le, dokler je gospodarska rast. Ali bo zaradi omejitev kapitalizmu odklenkalo? Ni nujno, gotovo pa je, da se bo moral temeljito preoblikovati.
Renesansa (16. stoletje) je bila tisto ključno obdobje, v katerem se je začela ta revolucija v razvoju orodij, tu sta glavno vlogo odigrala Leonardo in Galileo. Vendar ta preboj ne bi bil možen brez predhodnega razvoja v sredozemskem bazenu: brez dosežkov Grčije in Rima in brez krščanske etike srednjega veka. Moramo iti še dlje v zgodovino: v Sredozemlju ne bi bilo teh predhodnih civilizacij brez kmetijske revolucije pred okoli 10 000 leti (udomačevanje rastlin in živali), ta pa je sprožila tudi velik napredek v razvoju orodij, predvsem prehod iz kamene dobe v dobo kovin. Srednji vek: čas vere. Renesansa: prodor razuma, začetek moderne dobe, zato imam to dobo za »pubertetno«, tudi takrat pride v človeku do prodora razuma in razvoja abstraktnega mišljenja. V razsvetljenstvu pride prav do poveličevanja Razuma. Srednji vek bi lahko imeli za otroško dobo človeštva. Kant: »Razsvetljenstvo je izhod človeštva iz nedoletnosti«. In kot v puberteti prihaja do upora otrok staršem, tako se je v tej dobi človek v veliki meri uprl Cerkvi, odpadel od krščanstva. Vendar, ta upor ima svoj pomen: človeku omogoči, da kasneje ponovno vzpostavi izgubljeni odnos, a na neki višji ravni.
Da, ta razvoj (Orodij) je neizbežno izvršil tudi številne učinke na človeka, na družbo, in niso bili vsi dobri, pozitivni. Predvsem sta stalno napredujoči Znanost in Tehnika vedno bolj pogojevali način mišljenja in način življenja človeka. Empirične znanosti: z njihovimi dosežki bolje razumemo naravo, se v svetu bolje znajdemo, a one so povzročile kugo te dobe, racionalizem, smrtonosen za dušo. Tehnika: materialistični način življenja, tako racionalizem kot materializem vodita v ateizem, zato je moderni človek ob materialnem napredku na področju duhovnosti in moralnosti, v primerjavi s srednjim vekom, močno nazadoval, lahko celo rečemo, da je povsem propadel.
Se pravi, človek je v tem razvoju (Orodij) tudi ogromno izgubil. V zreli (po-pubertetni) dobi naj bi zato najprej poskušali to izgubljeno vrniti. Dvig etične zavesti bi bil nujen tudi zaradi boja z ekološko katastrofo, nujen tudi zaradi vedno bolj nevarnega sveta: človek je iznašel tudi silno uničujoča orožja!
Ali naj se zato človek vrne k modrosti Svetega pisma, se zateče nazaj v naročje matere Cerkve?
Da, iz tehtnih razlogov bi bilo nujno, predvsem zaradi vračanja »izgubljenega«: nujno bo treba zgraditi neko celovitejšo podobo sveta in človeka, in pri tem ne vidim druge poti kot pot vere, spoznavne metode, ki črpa resnice in znanje iz Svetega pisma. Obravnavati človeka celovito: tudi kot duha, dušo, in s tem upoštevati človekove lastnosti, sposobnosti in potrebe, ki so sposobnosti in potrebe njegovega duha. In mu povrniti izgubljeno metafiziko, vero v metafizične stvarnosti (Bog, Duh), v onostranstvo.
Na tem področju nas čaka še ena velika, težka naloga: preseči neko zmoto sodobnega človeka, ki se nanaša na način njegovega odločanja pri njegovem delovanju sredi tega sveta. On namreč, pogojen z znanji, ki so ustvarila moderno dobo, ta znanja uporablja tudi, ko se odloča. V temelju te zmote je njegov racionalizem: da je to mogoče pravilno delati zgolj z Razumom. To je zmota iz več razlogov. Najprej: dogajanje sveta, ki ga je pri odločanju treba čim bolje poznati, je mnogo preveč kompleksno, da bi ga lahko spoznali s svojo omejeno pametjo. Nadalje: človek ni zgolj telo, je tudi duh (česar se pa večina sodobnih ljudi sploh ne zaveda več), in ko pri svojem odločanju zasledujemo neke cilje, je pri tem (vsaj v očeh Boga) napačno postavljati telesne (materialne) potrebe v prvi plan, najprej naj bi iskali to, kar potrebuje duša. Tu pa je ključna stvar volja Boga, njegove želje, česar pa spet ni mogoče spoznati s svojo pametjo. Če sledimo Svetemu pismu, je tako dogajanje sveta kot to višjo voljo mogoče spoznavati edino s pomočjo Duha.
Iz vsega sledi, da je »novo dobo« (a ne v smislu »new agea«!) mogoče uvajati le na področju notranjosti, duše, z radikalno preobrazbo načina mišljenja in načina življenja, na temelju razodetih resnic o človeku, svetu, Bogu. Nadaljevanje po poti, po kateri hodimo danes, pomeni nadaljnje kopičenje negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo in s tem njuno nadaljnje propadanje, nadaljnje onesnaževanje okolja, nadaljnje onesnaževanje duš. Vse skupaj bo povzročalo vedno nove in hujše krize, prevrate, vojne, spopade (za surovine, vodo, energijo…), lahko tudi neko dokončno uničenje. Niso brez razloga vodilni misleci prejšnjega stoletja napovedovali: 21. stoletje bo stoletje metafizike in religije, ali pa ga nje bo.
Če naj bi novo dobo gradili na temelju razodetih resnic Svetega pisma – kaj je potem to novega v primerjavi npr. s srednjim vekom, ki je delal isto, bo rekel marsikdo. Ob tem se pojavlja neko težko vprašanje: ali sta način in oblika, v kakršnih so podane resnice Svetega pisma, ustrezni sodobnosti, ali ni vse to zastarelo, arhaično za človeka, ki je šel skozi razsvetljensko izkušnjo, katerega način mišljenja ključno pogojujeta znanost in tehnika? In še nekaj: ali je bila Cerkev, ki Razodetje razlaga in oznanja, kos izzivom, ki jih je prinesla racionalistična, industrijska civilizacija? Če naj bi bilo znanje za pravilno odločanje v življenju vsebovano v Svetem pismu: ali je podano tako, da je uporabno pri sodobnem načinu življenja? Bojim se, da ne, kar ni nič čudnega, saj je ta »knjiga vseh knjig« stara tisočletja in je nastajala v pogojih poljedelsko-pastirske družbe. Vendar, vsaj Cerkev bi ga lahko podajala v neki novi obliki in zahtevam časa primerni, na način, ki bi bil uporaben, a bojim se, da ga ne: kot enega močnih dokazov za to vidim v tem, da se v Cerkvi zaradi racionalizma, ki je prodrl tudi vanjo, zavrača tisto, kar prihaja od Duha. Da bi se npr. človek v življenju ravnal, odločal po videnjih, kar ljudi onesposablja za odločanje, pri odločanju in usmerjanju v življenju namreč nujno potrebujemo resnico o konkretnih dogodkih, osebah…, kar lahko spoznavamo (edino!) skozi videnja! O njih pa je v Svetem pismu precej govora. Vendar, na osnovi zapisanega lahko zaključimo, da je »stari kvas« te knjige, za sodobne ljudi, izgubil svojo moč (prekvašanja).
Če povzamemo, v tem razvoju (Orodij) človek ni samo pridobil, je tudi ogromno izgubil, in znanost in tehnika nista prinesli samo pozitivnih, ampak tudi številne negativne stvari. Danes smo priča nevarnostim, ki so posledica delovanja tehnike na naravo, ne zavedamo se pa (še ne dovolj) ne le škodljivih, tudi nevarnih posledic, ki sta jih tehnika in (tehno)znanost izvršili na človeka, na družbo, zlasti kar se tiče načina mišljenja, življenja, enostranske podobe sveta in človeka… . Omenil sem že razloge, zaradi katerih se bližamo koncu, morda še ne koncu sveta, zagotovo pa koncu neke dobe. Nakazal sem neko zgodovinsko perspektivo: srednji vek – otroška doba, moderna – pubertetna, ki pa se ji čas izteka, prehod v zrelost je nujen. Postavlja se vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi gradili nekaj naprednejšega, kako naj bi presegli današnjo »modernost«. Enostranost današnje kulture naj bi presegli s celovitejšo podobo sveta in človeka, z revolucijo v načinu odločanja in spoznavanjem resnice – s pomočjo Duha, se pravi ne s človeško pametjo, ampak z razodetimi resnicami. Omenil sem pa že tudi, zakaj (vsaj po mojem mnenju) Sveto pismo in Cerkev v svojem načinu, obliki itd. nista kos tem izzivom. Da, zaradi pojava visoko razvitih Orodij na planetu (tudi silno raznovrstnih, učinkovitih in zapletenih!) so postali tudi naši problemi silno težki in zapleteni, soočeni smo s številnimi nevarnostmi, civilizacija je zbegana zaradi slepih ulic, v katere je zašla. Postavlja se vprašanje, če je to sploh v naši, človeški moči, vse to reševati in raz-rešiti. Ali to morda lahko le nek božji poseg? Ali se morda v naših dneh ta že dogaja? Mislim, da se. Ključ za rešitev naše dobe in znanje za novo dobo se nahaja v 12 knjigah »Resnično življenje v Bogu«, tu so resnice Svetega pisma podane v obliki, ki je blizu načinu mišljenja sodobnega človeka, in tako, da so uporabne pri njegovem načinu življenja. Seveda bi bilo predolgo vse tukaj razlagati, zato tistim, ki jih to zanima, svetujem, da ta sporočila preučujejo na spletnem naslovu www.Vassula knjige.si .
