Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Naslov knjige D. Acemogluja in J. Robinsona. Tega branja sem se lotil, ker mi je to pred časom svetoval Galio Transalpino – v komentarju na nek moj članek. Ni mi žal, da sem preštudiral to knjigo, je dobro napisana in vsebina je zelo zanimiva, s številnimi impresivnimi detajli, zgodbami, podatki…, čeprav moram povedati tudi, da nisem izvedel nič bistveno novega, kljub temu, da nisem ekonomist.
Tu pa gre za dva profesionalca – politična ekonomista po izobrazbi in poklicu, sta torej že vse življenje v tem. In v tem delu se ukvarjata z vzroki za blaginjo in revščino v različnih delih sveta. Res, v sodobnem svetu obstaja velikanska, groteskna, celo grozljiva razlika med velikim bogastvom na eni ter neizmerno revščino na drugi strani. Mislim, da mi (ki smo »bogati«) premalo razmišljamo o vzrokih, ki so privedli do tega stanja, in ta knjiga ponuja dokaj zadovoljive odgovore.
Vzrokov za blaginjo in revščino je seveda več, veliko, in avtorja jih stalno navajata in opozarjata nanje, a rdeča nit knjige je njuna teorija o ekstraktivnih in inkluzivnih institucijah. Institucije, na katerih se ustanovi, organizira in potem deluje neka človeška skupnost (narod, država) v nekem zgodovinskem obdobju in na nekem teritoriju z njegovimi geografskimi danostmi, podnebjem in naravnimi bogastvi, so tisti glavni dejavnik, ki določa njeno gospodarsko (ne)uspešnost in s tem stanje blaginje ali revščine.
Med ekonomisti se je za razlago obojega pojavilo več hipotez oz. teorij, ki ju skušajo pojasniti: geografska, ki pravi, da so odločilni dejavniki podnebje in oblikovanost ter usmerjenost celin, nadalje kulturna, ki poudarja pomen značaja narodov, njihove vrednote in religije, in »hipoteza nevednosti«, ki pravi, da politikom (ekonomistom) v primeru revščine manjka znanja, dobronamernosti in svetovalcev, ki bi stvari lahko obrnili na bolje. Avtorja vsako od teh hipotez z argumenti zavrneta in jo nadomestita s svojo teorijo o institucijah.
Da, brez nekih institucij in struktur nobena človeška družba ne more delovati, obstati, tudi ne ekonomsko preživeti, iz tega izhaja velika soodvisnost in prepletenost politike in ekonomije skozi vso zgodovino, in to se poudarja in kot rdeča nit vleče skozi celo vsebino knjige.
Politične in ekonomske institucije potrebujejo nek čas, da se vzpostavijo, in potem, ko stoletja delujejo, imajo svojo (in to veliko) vztrajnost. In politične institucije je navadno mogoče zamenjati samo z revolucijo. Avtorja v knjigi izpostavljata jasno (odločilno) razliko med ekstraktivnimi in inkluzivnimi institucijami. Ekstraktivne institucije so absolutistični in totalitarni režimi kot npr. fevdalizem in komunizem, ki sicer lahko omogočajo neko gospodarsko rast, a le na krajši rok, potem pa začnejo povzročati stagnacijo in postanejo ovira napredku. Vzrok je v tem, da si ozke politične elite prisvajajo dohodek, omejujejo svobodo in zatirajo podjetnost. Take institucije so zato izvor revščine. Blaginjo prinesejo inkluzivne institucije, kot sta demokracije in tržno gospodarstvo, s svobodo posameznika, trgovino in centralizirano državo, ki je sposobna vzpostavljati javni red in mir. Avtorja zagovarjata tezo, da so industrijsko revolucijo, ki se je začela v Angliji, omogočile ravno inkluzivne institucije, ki so se vzpostavile po »slavni revoluciji« v 18. stoletju, v Franciji pa s francosko revolucijo stoletje pozneje, to revolucijo je potem Napoleon izvažal po Evropi in zamajal monarhije, kar je pomagalo vzpostaviti inkluzivne institucije, in to je potem omogočilo industrializacijo držav zahodne Evrope. Medtem pa so vzhodna Evropa z Rusijo, Otomanski imperij in Kitajska vztrajali pri ekstraktivnih institucijah, ki tega niso omogočile, zato so te države stagnirale, tudi tonile v revščino.
Industrijska revolucija: pri tej revoluciji gre za revolucijo v razvoju orodij. Pri moderni tehniki gre za visoko razvita orodja (VRO), o čemer sem tu že precej pisal. Bistvo te revolucije je zato v tem, da so ta orodja izumljena in razvita s pomočjo spoznanj empiričnih znanosti in da jih ne poganja sila mišic, ampak nek drug izvor energije, zato je bilo treba izumiti tudi VRO za pretvorbo energije, in ravno to je parni stroj J. Watta, ki je pognal prvo industrijsko revolucijo. Sam sem si vedno predstavljal, da so VRO zahtevala in povzročila spremembo družbenih struktur in ne obratno, kot pišeta avtorja. Onadva zagovarjata tezo, da inkluzivne institucije vzpodbujajo izume in njihovo uvajanje v proizvodnjo. Ekstraktivne vse to zavirajo in onemogočajo, zanje je to »destruktivna kreacija«. Zgodovina kaže, da je to v veliki meri res: v Afriko in Latinsko Ameriko, ki sta v glavnem vztrajali pri ekstraktivnih institucijah, industrializacija nikakor ni mogla prodreti, in vse te države so danes revne. S tem smo prišli do temeljnega vzroka za razdelitev sodobnega sveta na bogati Sever in revni Jug.
Ob koncu branja te knjige se mi je utrnilo nekaj zanimivih vprašanj. Ali bodo npr. države, v katerih je prišlo do srečne sinergije med VRO in družbenimi institucijami, ostale večno bogate, v stalni prednosti pred ostalim svetom, ali pa so morda (dolgoročno gledano) tudi ti narodi obsojeni na propadanje? Menim, da se to propadanje že dogaja in se zaenkrat (v ZDA in zahodni Evropi) kaže predvsem kot duhovno in moralno propadanje. Vidim ga kot posledico nevarnih pasti, ki se skrivajo v znanjih moderne, v znanosti in tehniki, in kjer se množice okužijo z boleznimi kot sta racionalizem in materializem. Moralni propad pa za sabo potegne tudi materialnega, če pomislimo npr. samo na koruptivnost in nepoštenost v poslovanju. Našo dobo označuje tudi splošna nemoralnost. Etično delovanje človeka: to naj bi vzpostavljala Cerkev kot institucija. A tu gre za ekstraktivno institucijo, saj ima Cerkev fevdalno strukturo, je neke vrste absolutizem. Edina takšna institucija, ki je še ostala v civilizaciji Zahoda. Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali je dala (sposobna dati) odgovore na izzive, ki jih je prinesla industrijska revolucija.
ZDA so dandanes imperij v zatonu, v moralnem in gospodarskem propadu, in tudi v tej luči vidim delovanje Trumpa (nabijanje carin ipd.), ki skuša zaustaviti civilizacijski propad. Geslo »naredimo Ameriko spet veliko« ne bi bilo potrebno, če njen položaj prve velesile sveta ne bi bil ogrožen. To pa je predvsem zaradi vzpona Kitajske.
