Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
DVK očitno testira nov pristop: če dovoljkrat spremeniš navodila, se mogoče realnost sama prilagodi rezultatom.
Najprej ne gre, potem gre, potem spet ne gre, potem pa “v bistvu gre, ampak ne čisto tako kot ste mislili”.
Če bi bila to logistična vaja v osnovni šoli, bi učiteljica že zdavnaj poklicala starše. Tukaj pa govorimo o instituciji, ki naj bi bila sinonim za natančnost, transparentnost in, kako že — zaupanje.
Seveda, najbrž gre samo za “tehnične težave”. Vedno gre. Tako kot spletna stran “po naključju” zmrzne ravno sredi štetja. Ker kdaj drugič bi pa? Ob treh zjutraj, ko nikogar ne zanima?
Ne, ne, drama mora imeti timing.
In potem pride najboljši del: glasovnice iz tujine. Tisti čudežni paket, ki lahko obrne rezultat. Ampak brez skrbi, štetje teh glasov je očitno tako kompleksno, da zahteva več dramaturških zasukov kot povprečna telenovela. Danes ne, jutri ja, ampak samo delno, pa še to z zamikom. Transparentnost? Absolutno, če si pripravljen spremljati tri različne verzije iste zgodbe v istem dnevu.
Ampak, da ne bomo prehitri. Mogoče res ne gre za nesposobnost. Mogoče je to napredna strategija: če proces naredimo dovolj zmeden, nihče več ne ve, kaj točno bi moral biti problem. Kvantna demokracija, rezultat obstaja in ne obstaja hkrati, dokler ga DVK ne opazi.
Ali pa, najboljša razlaga: popolna organizacijska zmeda, kjer leva roka ne ve, kaj dela desna, srednja pa pošilja tretji mail z novimi navodili. Ampak priznajmo si, to je skoraj razočaranje. Ker po takem scenariju ne moreš niti pošteno teorije zarote sestaviti.
Na koncu ostane samo vprašanje: ali naj verjamemo, da institucija, ki ne zmore uskladiti treh telefonskih klicev, brezhibno upravlja desettisoče glasovnic?
Ampak ja, vse je pod nadzorom. Vedno je. Samo Zorčič ni.
