22.3 C
Ljubljana
četrtek, 11 avgusta, 2022

(PISMO BRALCA) Slovenski razkol – naš čas

Piše: Jožef Praprotnik

Če je moj soimenjak Jože Možina v svojem Razkolu iskal in našel vzroke nesoglasij med nami v času 2.sv. vojne, sta se zakonca Spomenka in Tine Hribar podala celo do Prešerna in njegovega Krsta. Jaz bom ostal kar v času, ki se ga še marsikdo spominja.

Naj začnem s koncem 2. sv. vojne. Zmagovalcem pripada plen, a poražen okupator je na naših tleh pustil nekaj manj kot 10 tisoč trupel in nekaj orožja ter požgane vasi in porušeno infrastrukturo. Zmagovalci pod vodstvom komunistične partije so se zgledovali po Stalinu in njegovi SZ in se kot on Kremlja, polastili, kar jim v demokratični državi ne bi pripadalo. Kako bi sicer Ivan Maček Matija zagospodaril na gradu Strmol, če prej ne bi na grozljiv način umorili zakoncev Rada in Ksenije Hribar? Vse je postalo tako rekoč njihovo, last ene stranke in enega sistema, z omejenim rokom trajanja, pri nas in povsod drugje. Seveda brez nasilja ni šlo, ne med vojno in ne po njej, saj je bilo revolucionarjem in revoluciji dovoljeno vse, po vojni tudi z montiranimi procesi. In vse to v imenu ljudstva in z »ljubečimi« besedami kot »manifest je komuniste povezal z množicami«. Toda ta ljubezen do ljudstva, do delovnega ljudstva je trajala le do leta 1991. Toda, če je šlo med partizanščino in medvojno revolucijo najprej za ropanje, lepše povedano za rekvizicijo hrane in živine, takoj po vojni pa za razlaščanje bogatih, kmetov, industrialcev, cerkve tudi z nacionalizacijo, je privatizacija, imenovana lastninsko preoblikovanje podjetij, natanko pokazalo, koliko resnice je bilo v povezavi komunistov z delovnimi množicami. Nič, čisto nič.

Če je torej šlo v letih med in po 2. svetovni vojni še nekako za razumno ali razumljivo početje revolucionarnih komunistov, ki so – sicer nepravično, kar se je izkazalo po letu 1991, ko s(m)o vračali nezakonito odvzeto premoženje – ropali, plenili lastnino bogatih, pa je šlo po letu 1991 najprej za plenjenje delavstva z divjo privatizacijo. Toda ni šlo le za krajo družbenih podjetij, kraja se je v največji meri nadaljevala tudi po preoblikovanju družbenih podjetij v delniške družbe, torej s krajo privatne lastnine ob povsem pasivnem in namerno omrtvičenem pravosodju, nedotaknjenem iz prejšnjega sistema ter ob predsedniku države Milanu Kučanu in predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku. Ob vseh teh nekdanjih komunistih in njihovi zlagani povezanosti z delavstvom se pokaže pravi razkol, razklanost med govorjenim in resničnim stanjem. Razkol se kaže v tem, da leva stran – današnjega državnega zbora, pomembnejših medijev, pravosodja… nenehno govori o vladavini prava, o nedotakljivosti in avtonomnosti sodstva, to pa je v bistvu nazadnjaško, konservativno ob niti enem samem rešenem primeru gospodarskega kriminala iz obdobja tranzicije, pa ob bančni luknji, balkanskih bojevnikih, da ne naštevam naprej. In zakaj leva plat trdo zagovarja nedotakljivost sodstva ali prigoljufanih pozicij ? Predvsem zaradi polnih žepov stricev in prigrabljenih pozicij globoke države. Delavstvo in množice so jim bile vedno le na jeziku, sicer pa kolateralna škoda. Zanje je cena slave pogojena s številom žrtev. Kot v Dražgošah. Več ko je mrtvih, bolj slavni sa preživeli in njih govorci. Tako je bilo in tako bo, saj jim je laž ljubša od resnice.

Jožef Praprotnik, Jesenice

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine