Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Idejna razcepljenost sodobnega (zlasti zahodnega) sveta, na levico in desnico, le-ta je zadnja leta privedla prav do razklanosti zahodnih družb. In tudi naše. Pri nas so (po osamosvojitvi, demokratizaciji) mnogi gojili upanje, da bo sčasoma samo po sebi prišlo do narodne sprave. A do tega ni prišlo, jedro problema vidim v tem, da do sprave ni dedičem komunizma, še manj potomcem tistih, ki so takoj po vojni izvedli genocid. Nasploh levici ni do priznanja tega zločina, posredi je boj za Oblast, ki jo že dolgo legitimirajo tudi z junaškim NOB, ko so bili »na pravi strani zgodovine«, zelo krvava revolucija pa je ta NOB zelo omadeževala – tu je vzrok, da so danes mnogi levičarji revolucijo celo začeli zanikati (kakšna ironija, ko stoji spomenik revolucije na nekdanjem Trgu revolucije!), tu je vzrok za upiranje pokopu izkopanih kosti, kajti s tem upiranjem žrtve še vedno prikazujejo kot »narodne izdajalce« (kolaborante z okupatorjem), ki za to, kar so bili, dostojnega pokopa sploh ne zaslužijo. S tem se zopet pokažejo kot narodni osvoboditelji, na čemer spet opravičijo svojo Oblast.
Slovenska družba je bila sicer idejno (nazorsko) razdeljena že dolgo (na liberalce, klerikalce), a revolucija je močno poglobila razdeljenost, povzročila razcep na dva sovražna tabora. Ki se tudi v samostojni državi Sloveniji borita za oblast, to je sicer logično, politika je vedno tudi boj za oblast, vendar je pri nas, iz znanih razlogov, tudi znotraj (formalne) demokracije ta boj zelo neenakopraven. V tem stalnem spopadanju med levico in desnico (v kar se stalno in mnogo premočno vpletajo tudi čustva in strasti) se žal v prazno trošijo mnoge energije in se izgublja veliko časa in živcev, kar vse bi se dalo mnogo koristneje uporabiti za obstoj in nadaljnji razvoj mlade države in mlade demokracije. Ta huda polarizacija se je žal danes vzpostavila na vsem Zahodu, a z neko evolucijo, pri nas je situacija slabša zaradi revolucije. Osebno vidim to shizofreno stanje v civilizaciji kot posledico razsvetljenstva oz. modernosti. Ti tokovi, ki so moderni Zahod ustvarili, so povzročili zaton dejavnika, ki je izgrajeval srednji vek (krščanstva). Tako se je v kulturi vzpostavilo nasprotje med modernisti in tistimi, ki hočejo ostati »krščanski«. Tu pa je treba ugotoviti, da so danes kristjani postali manjšina, so v defenzivi, medtem ko so novoveški pogani v ofenzivi. Konec krščanske civilizacije.
Enostranski razvoj
Za civilizacijo Zahoda izgleda, da že dobrih sto let doživlja neke zlome, ki se manifestirajo predvsem v svetovnih vojnah in revolucijah – kakor da se uresničuje zlovešča napoved Oswalda Spenglerja o »zatonu Zahoda« iz začetka prejšnjega stoletja. Civilizacija, ki se je razširila na ves svet. Dogajanje v zadnjih letih pa kaže, kakor da prihaja njen zadnji in dokončni zlom.
Kje so vzroki tega zatona in teh zlomov? Pravzaprav so nekaj naravnega – do zdaj je še vsaka civilizacija propadla. Problem je, da se je sedanja razširila na ves svet – predvsem po zaslugi znanosti in tehnike. In moderna tehnika jo lahko tudi uniči. Propadanje civilizacije je dogajanje v njej sami, je dogajanje v družbi in zgodovini, narava (vsakega) dogajanja pa je takšna, da ga nikoli ne moremo povsem dojeti, razumeti, opisati. Vendar, dogajanje v tej kulturi ključno pogojujeta znanost in tehnika, saj sta (še vedno) njeni alfa in omega. In v tem vidim jedro problema (vzroke propada): v enostranskem razvoju te civilizacije v zadnjih stoletjih, pri katerem je šlo (in gre še vedno) predvsem za razvoj (tehno)znanosti in tehnike. Pri njej gre za visoko razvita orodja, razvita s pomočjo odkritij in dosežkov empiričnih znanosti – znanja, ki se nanašajo na materijo. Problem pa ni samo enostranski razvoj, problem je tudi v tem: neka znanja, ki so ustvarila moderno, so prinesla tudi negativnosti in veliko škode, tudi kar se tiče načina mišljenja pripadnikov te kulture (Orodij), ki ga ta znanja zahtevajo in razvijajo. Manjka jasnega zavedanja, da se neke miselne šablone (ki se v glave vgrajujejo dolga leta), ne morejo menjati čez noč, človek postane od njih odvisen, z njimi pogojen v svojem mišljenju in delovanju. Enostranski človek – človek Orodja, predvsem izobražen, streniran, usposobljen za življenje in delo s tem. Problem je, da on potem s tem pristopa tudi k razumevanju dogajanja sveta, na kar se pa navezuje tudi način njegovega vsakodnevnega odločanja – kar pa je zgrešeno, zmotno. Lahko celo nevarno.
Dogajanje sveta: resnico o tem (o dogodkih sveta) ni mogoče spoznavati s pametjo in njenimi dosežki, to je mogoče samo s pomočjo Duha. Duh pa človeku to resnico (Besedo) prinaša v dušo in preko takšnih ali drugačnih znamenj, npr. videnj, kar vse se spet dogaja na področju duše, se pravi notranjosti. Glede tega pa je moderna doba človeku spet prinesla neko negativnost s hudimi posledicami, to je vedno izraziteje obračanje zahodnega človeka k zunanjemu, ta pozunanjenost je danes prignana že do absurda in se kaže npr. tudi kot velika odtujenost sodobnih ljudi. Duhovna kriza, izguba vseh duhovnih vrednot.
Kje so glavni vzroki tega? Spet pri moderni znanosti in tehniki: ta znanost je znanost o materialnem, torej zunanjem, in tudi tehnika vedno znova prisiljuje človeka, da se ukvarja s tem zunanjim in v to usmerja svojo pozornost. Nadalje potrošniški materializem, ki pa ga spet generira tehnika! In glede tega nobena generacija ni povsem svobodna (v svojem mišljenju in delovanju), in tu se tudi negativni učinki prenašajo iz roda v rod, še več, se iz generacije v generacijo nalagajo in potencirajo. Tako je tudi ta pogojenost (obremenjenost!) s pozunanjenostjo danes huda, a nujen bo obrat.
Nujnost obrata od pozunanjenja k ponotranjenju
Rešitev za našo dobo, ki je zašla v splošno kriznost, namreč vidim ravno na področju notranjega, duše. Edino tu je namreč mogoče priti (s pomočjo Duha) do resnice (o dogodkih sveta) in do pravilnega odločanja. Odločanja: za delovanje. Izid (uspeh) naših delovanj pa ni odvisen toliko od nas samih (in tudi ne od tehnike, kot si mnogi zmotno predstavljajo), ampak je ključno odvisen od dogajanja sveta. In naša dejanja vplivajo na to dogajanje, v pozitivnem ali negativnem smislu.
Vedno izraziteje obračanje zahodnega človeka k zunanjemu, ki je bilo in je še vedno pogojeno predvsem z nekim razvojem (znanost – tehnika), je privedlo do današnjega stanja, ko se večina ljudi krčevito oklepa tega minljivega sveta in verjame samo v tisto, kar se vidi s fizičnimi očmi in česar se lahko dotaknejo s telesom. In tu ne gre samo za takšno usmerjenost človeške misli, mišljenja, gre tudi za stanje duha, za najglobljo notranjo naravnanost ljudi. Človek (in posledično družba) sta danes tudi zaradi tega vržena iz ravnovesja. Odtujenost ljudi in izguba smisla. Smisel se odpira na področju duhovnega, Metafizičnega, in ker gre tu za nekaj izrazito notranjega (v stik s tem vstopa človek preko svoje duše), tega pa človek moderne ne priznava, to zavrača, ne ve, kaj naj si pod tem predstavlja, zanj je to NIČ, je človek naše dobe odtujen in izgubil je smisel (življenja, trpljenja), kar se npr. pogubno odraža tudi na zgrešeni (permisivni) vzgoji njegovih otrok, mladine, ki naj bi bila prihodnost te civilizacije.
Vez človeka z Metafizičnim (notranjim) naj bi vzpostavljala vera, na Zahodu je to krščanstvo, ki ga posreduje Cerkev kot institucija, a ker so tudi verniki ljudje, pogojeni tudi z vsem tistim, kar je prinesla moderna, se pravi tudi z pozunanjenostjo, se to odraža tudi na njihovi veri, kar je sploh škodljivo, kajti na tem področju je duhovno (se pravi notranje!) ključnega pomena, in ker so verniki pogojeni s pozunanjenostjo, tudi svojo vero dojemajo in prakticirajo pozunanjeno, kar se kaže na ukvarjanju z zunanjim videzom vere, ko se le-ta prakticira bolj kot neka stara tradicija, običaj, folklora…, in je poudarek na stvareh, ki so za vero povsem nebistvene (cerkvena stavba, restavriranje, potekanje maše, oblačila, petje, cvetje, potica za Veliko noč, jaslice za Božič, orgle, bandera, procesije, zvonovi, pritrkavanje…).
Kakšna možna vizija je torej pred nami? V katere možne smeri naj bi se ta kultura (da bi si povrnila izgubljeno ravnovesje) razvijala v prihodnosti? Neko vizijo moramo imeti (pokojni J. Pučnik je izjavil, da bo Slovenija propadla, če je ne bo imela). In vidim naslednjo možnost: da se sedanji človek Orodja preobrazi tudi v človeka Odra. Se pravi v človeka, opremljenega tudi z znanjem za spoznavanje resnice o dogodkih na tem odru sveta, in za pravilno odločanje, usmerjanje na njem. Da, svet je oder, in vsak človek mora vsak dan znova na njem igrati svojo vlogo! Kar pa bo nujno zahtevalo obrat od pozunanjenja k ponotranjenju. In glede tega znanja: ni treba odkrivati nekaj novega. Izkoristimo stare modrosti Zahoda, ki jih je razsvetljenstvo zavrglo, uporabimo izvorno, ne-sprevrnjeno krščanstvo, očiščeno kuge racionalizma, in lahko uporabimo še znanost (jogo) stare Indije – ta civilizacija, kjer je šel razvoj (napredek) v neki drugi smeri, v zbiranje izkustev, ki se nanašajo na notranje, lahko s svojimi dosežki zelo obogati svet in prispeva k izgradnji naprednejše civilizacije.
