Piše: Franc Trunk
Zapisal sem, da me je kučanova UDBA poskušala prvič ubiti leta 1996. Samo o poskusu predmetnega udbaškega uboja, v katerega je bil vpleten kučanov udbaški del Policije, bi lahko napisal celo knjigo!
Kategorija Časa je razkrila, da je udbaški boter milan kučan na prehodu iz njemu lastne enoneumne udbaške diktature komunistične SRS v samostojno demokratično RS – kot najogabnejši pedofil, ki se v njemu lastni bolnosti spozabi nad komaj rojenim otrokom – v samostojni RS generiral udbaštvo na udbaški policiji in udbaških sodiščih, še več udbaški boter milan kučan, je kot alfa plemenski samec komunističnega udbaštva generiral udbaštvo tudi v udbaška tožilstva, v udbaško pravobranilstvo/odvetništvo, v udbaške inšpekcije, v udbaške medije, v udbaško gospodarstvo, v udbaško šolstvo, celo udbaško medicino, … kjer imamo celo udbaško vreme, … praktično v vsako poro nadobudne brhke komaj ‘rojene’ samostojne demokratične RS …
Po tistem, ko sta me dva bandljeva udbaška miličnjaka/opičnjaka 17. 9. 1996 med 13:00 in 15:00 – v zlorabi oblasti na javnem prostoru več kot dve uri neupravičeno psihično/fizično maltretirala, so me vsega pretepenega in krvavega z rešilnim vozilom prepeljali na urgenco Kliničnega centra, kjer sta zdravnika urgence konzilarno potrdila več kot dvajset! povzročenih poškodb, so me iz ordinacije na bolnišnični postelji zapeljali na hodnik pred ambulanto urgence, kjer so name ‘pozabili’ celo uro, v kateri sem iz stacionarnega (op.a. takrat so se mobiteli, ki so izgledali kot večja opeka, prenašali v velikih kovčkih…) telefona na hodniku urgence poklical ženo in ji na kratko sporočil kaj se je zgodilo in naj bo pozorna na nadaljnje postopke/dejanja…
Kot sem že zapisal, imam vso uradno dokumentacijo, ki enoznačno! potrjuje moje navedbe, tako velja, da sem naknadno – sicer po hudih uradniških bojih – pridobil vso tozadevno medicinsko dokumentacijo z imeni vseh vpletenih… Glede na obsežno dokumentacijo predmetnega udbaškega zločinstva vs. meni/moji družini imam malodane dva kubična metra listin/dokumentov, kjer so zadeve od leta 1996 arhivirane na disketah, trenutno pa nimam orodja, da bi predmetne diskete lahko uporabil za navajane vseh imen vpletenih ne/udbašev, ki pa bodo zanesljivo navedena v tozadevni knjigi, če se bom kdaj odločil, da bi jo napisal… ker vseh imen nimam v spominu, od tega je več kot 25 let, posebej izpostavljam dr. Košoroka, ki je edini omembe vredno odstopal v pozitivno stran ne/korektnega delovanja vseh tozadevnih ne/udbašev…
Po preteku predmetne ure se je začela odvijati scenarij, ki so ga dogovorili udbaški izrodki, kjer velja, da je film »Let nad kukavičjim gnezdom«, kjer glavno vlogo igra fenomenalni Jack Nicholson – otroška fikcija vs. predmetnim realnim dogodkom, kjer navajam zgolj glavne konture…
Iz hodnika so me zapeljali nazaj v ordinacijo, kjer sta bila zdravnika, ki sta me predhodno pregledala zatopljena v osebni pogovor, katerima se je naknadno pridružil star (op.a. takrat nedvomno že upokojen) zdravnik!?, ki je avtorativno odslovil vse iz ambulante, vzel v roke medicinsko dokumentacijo in se obrnil proti meni z izjavo, da bodo vse uredili kot je potrebno… Po pregledu medicinske dokumentacije, je naročil, da me ponovno odpeljejo na slikanje glave (nedvomno zato, da se dodatno preveri in po vseh vidnih poškodbah glave ugotovi/potrdi, da ni mogoče v moji glavi kakšnega izliva krvi…). Po ponovnem slikanju glave so me zapeljali nazaj v ordinacijo urgence, kjer so me pustili samega, po ca. 15-ih minutah sta prišla dva reševalca, ki sta me brez besed na bolnišnični postelji odpeljala v rešilno vozilo in me po Zaloški cesti z napotno diagnozo – SAMOPOŠKODOVANJE!? – zapeljala po Zaloški cesti direkt na zaprti oddelek državne/udbaške norišnice Ljubljana-Polje…, kjer me je v družbi treh ‘medicinskih/udbaških bratov’ sprejela zanikrna praktikantka udbaške psihiatrije in za nami ob ca. 17:00 uri zaklenila vrata…
V tem trenutku sem izgubil vse državljanske/osebne pravice, do mene ne more nihče po lastni volji, ne najbližjih, ne en odvetnik – v trenutku sem postal last udbaške države, postal sem osebna lastnina udbaškega botra milana kučana!
Praktikantka udbaške psihiatrije je v prisotnosti omenjenih treh udbaških bratih površno preletela medicinsko dokumentacijo, opravila osebni pregled, kjer je uradno! zapisala, da sem urejena!, mirna!, kontrolirana! oseba in mi ponudila njihove cape, kar sem korektno zavrnil, češ, da se povsem udobno počutim v lastnih oblačilih…
Tu je potrebno dodati materialno dejstvo – čim kdorkoli sprejme razvlečene preprane cape udbaške norišnice in se – Bog ne daj – vanje preobleče, v trenutku, brez kakršnihkoli diagnoz postane enak ostalim oskrbovancem, enak med enakimi – naj mi bo oproščen zapis – enak norec med norci…
Namestili so me v veliki dnevni prostor zaprtega oddelka državne/udbaške norišnice, kjer so vse ostale oskrbovance predhodno zaklenili! v jedilnico in me skozi majhno steklo na vratih opazovali kaj bom storil… mirno sem ‘potegnil’ stol v kot, se usedel, iz osebne/službene torbe vzel časopis in začel brati kot, da na avtobusni postaji čakam avtobus, ki me bo po službi odpeljal domov…
Tu je potrebno dodati materialno dejstvo – če bi samo enkrat rekel/izjavil/komentiral, da delajo narobe/napako, ker so me zaklenili na zaprti oddelek državne/udbaške norišnice – Bog ne daj – pokljukal za kljuko ali karkoli povzdignil glas v kontekstu, da hočem, da me osvobodijo – bi za udbaške izrodke znotraj državne psihiatrije izpolnil potrebni in zadostni pogoj za 100% potrditev njim lastne diagnoze, da sem upravičeno zaprt na zaprtem oddelku državne norišnice…
Po preteku ure, ko sem mirno bral v kotu, so spustili ostale oskrbovance iz jedilnice v dnevni prostor – dogodki, ki so sledili so praktično nepopisljivi oz. bi moral o njih napisati celo knjigo. Izpostavil bom le, da nad temi u/bogimi ljudmi vladajo medicinsko!? predozirana mamila:
- kjer so nekateri celo tako predozirani, da se ne morejo sami premikati, ne morejo kontrolirano urinirati niti ‘srati’;
- spet drugi se lahko premikajo zelo počasi in še to zgolj z drsečimi koraki tako, da se niso sami sposobni obrniti po tistem, ko pridrsajo do stene na način da se v steno zabijejo z glavo;
- eden med njimi na dveh koncih non-stop pometa smeti na smetišnico in ko se dvigne ‘spusti’ smetišnico tako, da mu smeti (ponovno) padejo na tla, ob tem zagleda na isti način ‘izgubljene’ smeti na drugem koncu, pohiti k njim – in tako vse do večerje…
- moram omeniti tudi zelo travmatično situacijo, ko se je eden od norcev lotil tudi mene – z neposredne bližine, nos do nosa se je zazrl v moje oči in me fokusiral – kaj storiti – ali odmakniti pogled in na zaprtem oddelku državne norišnice ‘izgubiti vojno’ zoper takega norca, ki se bo v njemu lastni norosti naknadno obnašal/deloval do tebe kot ‘zmagovalec nad poražencem’ ali norcu vrniti fokus pogleda in ga ‘skuriti’, do on prvi odmakne pogled, pri tem pa tvegati, da bo norec zaradi poraza popolnoma znorel!? Odločil sem se za slednjo možnost – moja izbira – in posledično imel naslednje ure mir pred tem norcem…
- …
- …
- …
Sledila je borna večerja, ki sem jo zavrnil (v sebi sem se v času, ko sem bral časopis ‘na avtobusni postaji’ odločil, da bom izvedel pravi gladovni štrajk – do konca, če bom ostal zaprt v državni/udbaški norišnici – kdor me vsaj malo osebno pozna ve, da tozadevno pri meni ni omembe vrednega blefa…), po večerji obvezni ogled dnevnika kučanovih presstitutk/kov na TV SLO in ob 21:00 se ugašajo luči za spanje. Tik pred tem mi še enkrat ponudijo njihove razvlečene preprane cape, kar ponovno korektno zavrnem, oblečen se uležem na dodeljeno posteljo, kjer pridejo še enkrat ob ca. 22:00 uri pogledati, če sem morebiti slekel hlače in srajco, da bi mi ‘odvzeli’ moja oblačila…
Ženi sem predhodno napovedal tudi ta možni scenarij obračuna kučanove UDBE z menoj v zlorabi državne psihiatrije – zgodovina o tovrstnih zlorabah šarlatanstva psihiatrije zna povedati mnogo tega… V tem času je žena delovala po svojih najboljših močeh, da bi me osvobodila, o predmetni udbaški zlorabi so bili osebno obveščeni ministri/državni sekretarji, kjer je uspela!!! doseči, da je ca. ob 23:00 uri lahko prišel do mene moj! brat, s katerim sva lahko govorila celih 15 minut v prostoru pritličja, kjer je bilo ob prijetnem toplem večeru odprto okno brez rešetk – vsak pravi norec bi kot ujet ptič nemudoma izkoristil priložnost in s pobegom namesto v svobodo v udbaško past potrdil diagnozo, da je pravi norec… Bratu sem izpostavil in ga prosil, da sporoči ženi, da sem popolnoma! miren, da ne bom dal nikakršnega! povoda, da bi me lahko zadrogirali s pomirjevali, da sem se odločil! za gladovno stavko in naj zjutraj angažira odvetniško pisarno in medije…
Po ‘prespani’ noči vse do ca. 10:00 z menoj ni spregovoril nihče od osebja udbaške norišnice, ko je prišel na vrata dnevnega prostora zaprtega oddelka medicinski/udbaški brat in proti nam, ki smo bili v delu prostora, kjer sem sam sedel – štirikrat/petkrat agresivno zaklical – ‘ej ti’ (E.T.) – njegovemu klicanju nisem na začetku posvečal nobene pozornosti, šele po četrtem/petem klicu sem se ozrl okoli sebe, da vidim tega norca, ki se ima za vesoljca E.T.-ja!? V tem trenutku je udbaški brat dodal s prstom proti meni: »ja ti, ti, ki se obračaš, pridi sem!«. Odgovoril sem ali misli na name, potrdil je, sam sem mu mirno odgovoril, da nisem noben ‘ej ti’ (E.T.) pač pa Franc Trunk – šele nato me je imenoval Trunk in me poklical, da grem z njim, vstal sem in ga spremljal po hodniku do velike konferenčne dvorane, kjer je bila velika konferenčna miza, kjer je na eni strani že sedelo enajst!!! v belo oblečenih oseb, na drugi strani pa je čakal en sam prazen stol – zame!
O vsebini naslednje ure bi lahko posnel vrhunsko grozljivko sovražnega okolja enajstih državnih/udbaških psihopatov, ki poskušajo na vse možne načine psihično zlomiti mirnega, zdravega (op.a. tudi dovolj pametnega…) posameznika, da bi mu lahko pripisali diagnozo – NOREC!
Kakorkoli v zelo sovražnem okolju – ki ni niti en procent primerljivo benevolentnemu okolju, kjer posamezniki zagovarjajo doktorske dizertacije (op.a. raz/umni že vedo kaj želim povedati…) – kjer je udbaško manjšino vodil zanikrni udbaški psihiater rok tavčar, sem uspel v ca. enournem navzkrižnem neprijetnem/ponižujočem zasliševanju (op.a. kjer so dotični deležniki med seboj dobesedno tekmovali, kdo mi bo uspel porušiti prag potrpljenja, da bi neprimerno odreagiral…) prepričati veliko večino med enajstimi, ki jo je vodil dr. Košorok, da sem normalna, mirna, razumna oseba, ki nima kaj biti zaprta na zaprtem oddelku državne norišnice – posledično ca. ob 12:00 osvobojen!, kar pomeni, da sem na ta način ušel gotovi smrti, ki so jo moji osebnosti tozadevno namenili udbaški izrodki z zanikrnim maloraslim udbaškim botrom milanom kučanom na čelu, kateri je javno napovedal tozadevne likvidacije…
Na svobodi me pričaka žena z odvetnico in pet/šest predstavnikov javnih medijev, med njimi udbaška p(ra)sica TV SLO, sedaj ločena udbašica marjeta klemenc, ki je mojo osvoboditev zlorabila v maniri dandanašnjih medijskih ubijanj/manipulacij kučanove udbaške presstitutke erike žnidaršič, za kar vse je Bog – že pred leti – z opominom kaznoval udbašico marjeto klemenc (op.a. enako kot udbaša slavka gabra), ko jo je krepko ruknil z možgansko kapjo, kjer mi od vedno ostaja vprašanje, kako lahko nekoga, ki nima možganov – sploh rukne možganska kap…
se nadaljuje…
Možno le in samo v kučanovi udbaški udbolandiji!
Saj ni res, pa je!
Franc Trunk, Veteran vojne za Slovenijo