Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Ko pišem ta odziv na rezultat referenduma o zakonu ZPPKŽ, moram priznati, da čutim neko olajšanje, obenem sem tudi malo presenečen, komaj sem namreč verjel v uspeh zavrnitve, še posebej, ker vem, na kateri strani je medijska moč oz. propagandni stroj. Ta izid je zato obenem dokaz (in neko znamenje, ki vliva določen optimizem), da namreč mediji niso vedno odločilni za uspeh na raznih glasovanjih. Roko na srce: ob tem referendumu si moramo priznati, da je na njem šlo tudi za neko predvolilno zadevo: za merjenje moči med slovensko levico in desnico pred bližajočimi se volitvami.
A kljub tej zmagi je dovolj razlogov za zaskrbljenost, izid je bil razmeroma tesen, na posvetovalnem referendumu je predlog za evtanazijo celo zmagal, a ta rezultat in nasploh razprave na to temo v kampanji dajo vedeti, da smo postali bolna, pokvarjena družba in kultura smrti, hvala Bogu je vsaj zaenkrat kultura življenja prevladala. Dejstvo pa je, da smo del zahodnega civilizacijskega kroga, skrajno dekadentnega Zahoda, kjer je v kar nekaj državah že lep čas evtanazija uzakonjena, kar precej držav pa pripravlja zakonodajo zanjo. Vsega tega v drugih (manj »razvitih in naprednih«) delih sveta (Azija, Afrika, Latinska Amerika) ne poznajo, vsaj zaenkrat ne.
Mislim, da ta pojav na Zahodu nikakor ni slučaj, osebno ga vidim kot posledico nekajstoletnega razvoja te civilizacije v neki smeri. Tukaj želim nakazati tiste globinske, najbolj temeljne vzroke za to stanje, kakor jih vidim: ti so v moderni znanosti in tehniki, o tej problematiki sem tu že večkrat pisal. Ta razvoj (»napredek«) ni izvedel negativne učinke le na naravo, ampak tudi na družbo (jasno, ljudje si vedno želimo le dobrih stvari, nočemo pa sprejeti slabih, ki jih vsak »napredek« nujno potegne za seboj!). Torej, širjenje kulture smrti vidim kot enega od negativnih učinkov znanosti in tehnike na človeško družbo. Moderna tehnika: ona je prinesla industrializacijo družbe, ustvarila družbo blaginje, a s tem tudi dolgoživo družbo, življenjska doba se je v zadnjem stoletju močno podaljšala, s tem se je močno povečalo tudi število starostnikov. Močno pa je upadla nataliteta (spet v veliki meri zaradi industrializacije!), s tem pa število mladih. Zato so se zahodne družbe znašle v položaju, ko mnogo manj mladih kot nekoč mora delati za mnogo več starih kot nekoč. S starostjo pa se množijo tudi bolezni, zato je tu nujno treba navesti še problematiko zdravstvenih (ne le pokojninskih) sistemov držav. Ker je manj ljudi, ki delajo, zdravstveni sistem pa vedno bolj obremenjen, oni ta sistem vedno teže vzdržujejo. Se pravi, pokojninske in zdravstvene blagajne držav so vedno bolj obremenjene. Zato je v ozadju zakonov o evtanaziji, ki jih zadnja leta sprejemajo zahodne države, v prvi vrsti čisto ekonomska računica: z občutnim zmanjšanjem števila starostnikov in bolnih (»nekoristnih«) ljudi se zmanjša število upokojencev, se znižajo stroški za zdravstvo in paliativno oskrbo.
So pa seveda še drugi, metafizični in psihološki vzroki, ki se tičejo nekih znanj, načina mišljenja in etike pripadnikov te civilizacije. Ne gre le za tehniko, ampak tudi za znanost moderne dobe, ki je to tehniko ključno pomagala ustvariti. Znanja, s katerimi so si ljudje naše dobe napolnili možgane, namreč povzročajo kugo, ki se imenuje racionalizem (tudi o tem sem že pisal), ta bolezen duha povzroča postavljanje Razuma in Človeka na prvo mesto (v srcu), ljudje se začnejo postavljati na mesto Boga in začnejo razglašati svoje zakone. In le-ti mnogokrat niso v skladu z Dekalogom. Se pravi, začne se zaton države, ki funkcionira na zakonih, temelječih na krščanskih etičnih principih. Kuga racionalizma se začne širiti v razsvetljenstvu, zato ima Ch. Delsol (»Konec krščanske civilizacije«) to epoho upravičeno za začetek konca krščanske civilizacije. Ta konec pa naj bi se po njenem dokončno zgodil z uzakonjanjem splava v šestdesetih prejšnjega stoletja. Res, že takrat je človek stopil na pot odločanja o življenju in smrti, in pravzaprav je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo to poskusil še na poti evtanazije.
Ali je to dokončen konec krščanske civilizacije? Morda res, sicer to gotovo ni konec krščanstva, a dejstvo je, da so kristjani danes v defenzivi, preplavlja nas poganstvo. Dogaja se torej obraten proces kot tisti pred 1600 leti, ko je cesar Teodozij (zaton Rima, po zmagi v bitki pri Mrzli reki, pri Vipavi) začel ustanavljati krščansko državo in so bili kristjani v ofenzivi in pogani v defenzivi.
