Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Do zloma komunizma in razpada Sovjetske zveze je prišlo, a pokazalo se je, da komunizma še zdaleč ni konec. Mislim, da mnogo preveč pozabljamo, da imajo družbene strukture in miselne šablone v glavah ljudi veliko vztrajnost. Tako je ostalo tudi to: družbene strukture, postavljene od tega režima, in komunistične ideje v glavah. In vse to danes tlači tudi (in predvsem) Slovenijo.
Kako se resnično znebiti komunizma? Da bi to (morda) lahko uspelo, se je treba jasno zavesti pra-vzrokov za ta pojav. Kajti komunizem bi bil zares odpravljen, če bi bili odpravljeni vzroki zanj. Komunizem pa je proizvod razsvetljenstva: »Komunizem je sin razsvetljenstva«, je zapisala Chantal Delsol v svojem »Sovraštvu do sveta«. Res, če preučujemo to ideologijo, neizbežno pridemo do ugotovitve, da je v njenem temelju razsvetljenski racionalizem. Filozofija, ki postavlja Razum in Človeka na prvo mesto, s tem pa tudi tisto Znanost, ki je delo (božanskega) Razuma. Da, komunisti so svoj svetovni nazor vedno imeli za »znanstven« in zato najbolj napreden, kot tisti, ki ponuja prave odgovore na VSA vprašanja in ki bo rešil VSE probleme! In masovne poboje so izvajali tudi v imenu takšnih idej!
Toda, ali začetki vsega tega res segajo (šele) v 18. stoletje – »stoletje luči«? Ne, moramo iti še dvesto, tristo let nazaj, v renesanso in 16. stoletje, ko zahodni človek (v času humanističnega gibanja v Italiji) srednjeveški teocentrizem zamenja z antropocentrizmom, ko se (tudi zaradi velike kuge, ki je pokosila pol Evrope) začne majati zaupanje v vero in Cerkev, ko se začnejo obujati antični vzori in s tem tudi grška filozofska misel. Grki pa so bili zelo ponosni na svoj »logos«. Prodor Razuma. In takrat se zgodi še en obrat: od srednjeveškega ponotranjenja se pozornost evropskega človeka začne obračati k zunanjemu. Razsvetljenstvo je tako (s poveličevanjem Razuma) samo nadaljevalo tisto, kar ja začela renesansa.
To so torej tiste temeljne ideje, s katerimi se je v 16. stoletju začenjala moderna doba. Iz njih pa ni težko razbrati zametkov tistih postavk in idej, ki so privedle do pojava in razraščanja komunistične ideologije. Tisto, kar je najbolj odločilno začelo ustvarjati moderno, je seveda velik razmah empiričnih znanosti v 18. in 19. stoletju. A tudi glede tega moramo nazaj v renesanso: spoznavna metoda novoveške znanosti, pri kateri je nekaj ključnega merjenje, se tudi rodi takrat, v 16. stoletju, glavne zasluge zanjo imata Galileo in Leonardo. V prejšnjem članku sem se precej ukvarjal s tem, kako način mišljenja, ki ga zahteva in razvija ta znanost, vpliva npr. na vero (krščanstvo). Okužba možganov s temi znanji pa povzroča tudi kugo racionalizma (smrtonosno za dušo), racionalizem pa je v temelju racionalistične ideologije, in le-ta je nevarna predvsem zaradi racionalizma. Komunizem je tudi zato »kuga« – je kuga moderne dobe. Oziroma: ta ideologija je v veliki meri posledica racionalizma in modernizma. Pomeni, da se je vse skupaj začelo z renesanso.
K pojavu komunizma je seveda pripomogla tudi hčerka znanosti (ali »praksa znanosti«) – tehnika – ker je ona omogočila tovarne, te pa so proizvedle nov družbeni razred – delavce, ki so bili izkoriščani. V sistemu kapitalizma je izkoriščanje neogibno. Komunistična stranka kot »avantgarda delavskega razreda« si je postavila za cilj, osvoboditi delavce izkoriščanja. Koliko je bil pri komunistih ta namen iskren, koliko pa je šlo le za boj za Oblast? Tega ne moremo vedeti (to je bilo gotovo tudi pri vsakem komunistu nekoliko drugače). Gotovo pa je nekaj: kapitalistični sistem, katerega negativna učinka sta izkoriščanje in ustvarjanje velikih neenakosti, je vsekakor ustvaril tisto družbeno podlago, na katero so se ideje o družbeni pravičnosti in enakosti dobro prijemale. Da bi (glede tega) vzpostavili naprednejši družbeni sistem, so morali komunisti seveda prevzeti politično Oblast (Oblast jim je bila vedno sveta). Politika je sicer vedno tudi boj za oblast, toda komunisti so izbrali revolucionarno, nasilno pot prevzemanja Oblasti, česar pa ne moremo imeti za legitimen način. Ali pa so potem, ko so bili na Oblasti in vzpostavili nov sistem, uresničili (ali vsaj skušali udejanjiti) tisto, kar so obljubljali delavskemu razredu (»Po njih delih jih boste spoznali«)? Ne, oni so postali »novi razred, nomenklatura« in tista politična elita, ki je imela vse in izkoriščala množice. Pokazalo se je, da je enakost nujno enakost v revščini. In še, da so mnogi (večina?) komunisti znali krepko lagati in zavajati. Sistem, ki je gradil na krvi in lažeh , pa se je nujno moral podreti.
Komunisti: ateisti. V teoriji (v marksizmu) je ateizem nekaj postranskega, a v praksi se je pokazal za nekaj odločilnega. Če si bil ateist, si »njihov«, drugače si nasprotnik ali celo sovražnik, ki ga je morda potrebno celo likvidirati. Jasno, ko so prevzeli Oblast, so komunisti širili svojo (»edino pravo«) ideologijo in s tem tudi ateizem: z medijsko propagando, skozi šolski sistem… . Revolucija je povzročila veliko sekularizacijo in ateizacijo.
Ateizem pa pomeni propadanje etičnih temeljev, izgubo smisla, duhovnih vrednot in odtujenost ljudi. Izguba smisla (življenja, trpljenja) se potem katastrofalno odrazi npr. na vzgoji otrok (in oni so prihodnost te »civilizacije«!) – z razvajanjem, posledice takšne (permisivne) vzgoje pa so zelo hude, kar se seveda najprej pozna v šoli. Vanjo se prenaša tudi moralna kriza družbe (vedno več nasilja ipd.), zlasti pa je usodna velika kriza družine, katere posledica so prizadeti in nesrečni otroci – to je dodatna katastrofa za šolo! In če danes tako manjka učiteljev, je to predvsem zaradi vsega tega, ne toliko zaradi (pre)nizkih plač.
Danes sicer nismo več priča trdemu komunizmu in borbenemu ateizmu, pokazalo se je, da je uveljavljanje tega z nasiljem in terorjem neuspešno, zato se je pojavila neka mehkejša alternativa temu: kulturni marksizem, ki pa ohranja bistvo prakse komunizma, in to je permanentni boj za sveto Oblast, ki se dogaja s pohodom skozi institucije in obvladovanjem družbenih sistemov, torej na mehkejši, a morda nevarnejši način. In ohranja se tudi nesmrtna duša komunizma: laž. Množice se preko medijev hranijo z lažnimi novicami, po šolah pa z lažnimi teorijami – z njimi, preko interneta in lažnih prerokov (racionalističnih filozofov) tudi odrasli. Tako zastrupljene množice bodo vedno znova volile tiste »prave«, se pravi leve (levoliberalne) stranke. In to se seveda ne dogaja samo pri nas, ampak po vsem Zahodu. Jasno, da vse skupaj med drugim vodi v zaton krščanstva, agonija, ki se je začela z razsvetljenstvom, se v naših časih zaključuje, kot ugotavlja Chantal Delsol v »Koncu krščanske civilizacije«. Preplavlja nas poganstvo. Na politični ravni se to kaže v sprejemanju zakonodaje, ki je v ostrem nasprotju s krščansko etiko, in to je zdaj (tudi pri nas) npr. zakon o evtanaziji.
Nasploh je levičarstvo, ki se širi po svetu kot kuga, zelo nenaklonjeno vrednotam, ki so gradile tradicionalno kulturo Zahoda, leve ideologije npr. delajo na razgradnji družine, ne marajo tradicije in specifičnih nacionalnih kultur, nasploh so neprijazne do vsega »starega« – ta »prekleta preteklost« je zgolj ovira »emancipaciji«, se pravi svobodi in enakosti, preteklost je namreč gradila na razlikah, hierarhijah… . Narodi pomenijo motečo različnost in tudi zato se masovno uvažajo migranti. Glede vsega tega so kulturni marksisti soglasni z globalisti, zato na politični ravni pogosto sodelujejo.
Vendar, glede na ideje, filozofijo, vrednote in znanja, na čemer je pred stoletji zahodni človek začel graditi svojo civilizacijo, se je po nekem trajanju in razvoju vse skupaj moralo izteči v stanje, ki ga živimo danes. To je stanje konca krščanske civilizacije, a ne konca krščanstva, in tudi ne gre nujno za konec civilizacije kot takšne, lahko pa da gre za konec neke oblike civilizacije. Oziroma: bližamo se koncu moderne dobe. Dejstvo je, da je sistem civilizacije, vzpostavljen za zadovoljevanje vsakovrstnih človekovih potreb, postal tako kompleksen in velikanski, da se izmika upravljanju in obvladovanju. Izguba vere, ki je izgrajevala kulturo tisoč let – posledica je nered! Širjenje zmotnih ideologij, ki večinoma temeljijo v racionalizmu, odtod npr. velika zmota sodobnega človeka, da je z razumom mogoče spoznati resnico in se na ta način pravilno odločati.
Sedanje stanje kliče k uvajanju nove oblike civilizacije, kar pomeni radikalno nove ideje in vrednote. Pravzaprav ne »nove«. Gre za vrnitev k teocentrizmu in ponotranjenju, oboje pa je nujno potrebno tudi za revolucijo v poti do resnice (o dogajanju sveta) in za revolucijo v načinu odločanja. Uvajanje nekaj večjega od razuma, s sprejemanjem tega, kar prihaja od Duha, in s tem je mogoče tudi najbolj učinkovito premagovati kugo racionalizma.
Iz vsega je tudi razvidno, da tega ni mogoče začeti po politični poti (z mehanizmi politične moči in oblasti), to lahko začno le dovolj močni in ozaveščeni posamezniki, in tudi ti se morajo zavedati, da bo to dolgotrajen proces: družbene strukture in miselne šablone imajo veliko vztrajnost! A neko družbeno gibanje lahko postane vedno močnejše in nazadnje izvede tudi politične spremembe.
